Včeraj smo skočili po čemaž, da ga bomo lahko dodajali omakam za testenine in riž. Dnevi so tako dolgi, da nas povsem zavede in povratek domov je vedno absolutno prepozen za oba ščinkavca.

Mater, če ne bi novodobni kmetje tako močno uničili in onesnažili travnike, robove gozdov in potočke, bi se bilo tako prijetno igrati ob vodi, tako pa je zadrževanje ob obmestnih gozdičkih in potočkih le gnil kompromis, pri katerem ti gre včasih na jok, včasih na kozlanje.

Zadnje čase ugotavljam, da me je v življenju močno strah dveh stvari. Eno so plazovi, s katerimi sem se nekoč od blizu spoznal in si tega res ne želim več. Ampak ta strah je glede na moje udejstvovanje v zasneženih gorah v zadnjem obdobju statistično tako majhen, da me bo prej zadel meteorit, kot me bo odnesel plaz.

Veliko bolj prisoten pa je strah glede klopov. Včeraj smo jih že pobasali, pa smo bili le dobro uro v gozdu. Zadnja leta jih dobimo celo na domačem vrtu. In vedno se sprašujem, ali je kakšen od njih okužen z borelijo. Katastrofa. Še narava mi hoče povedati, da je bolje, da gremo v mesto, v nakupovalni center, kot v gozd.

Za vse fore na tem svetu najdejo neko rešitev, za klope pa ne. A kdo ve za kakšno pametno rešitev (razpršila in oddajnike že uporabljamo)?