So prireditve in so PRIREDITVE. “U konc sveta so pravljice doma” je prireditev, za katero bi brez oklevanja po Katančevo dejal: “Kapo dol”. Kar trenutno čutim je zadovoljstvo po enkratno preživetem družinsko – prijateljskem dnevu in iskreno, globoko spoštovanje do organizatorjev prireditve.

Spoznanje, da je ideja o izvedbi pravljične dežele in dvodnevne prireditve zrasla med zaposlenimi v vrtcu Bohinj ter da s kančkom pomoči speljejo prireditev v lastni režiji, te sezuje, oči ti skoraj padejo ven, čeljust pa še cel dan pobiraš s tal. Ko pa vidiš, da so vzgojiteljice in drugi pomočniki na drugi dan zahtevne prireditve ob vsem delu vseskozi nasmejani do ušes, pa resnično tudi odrasli za trenutek pomislimo, da smo zares v pravljični deželi.

Predvsem je lep občutek, ko vidiš, da je vse skupaj narejeno z dušo, z enim samim namenom, otrokom ponuditi možnost gibanja, ustvarjanja, učenja, spoznavanja, druženja in doživljanja, vse to skozi premišljeno, izvirno in poučno zasnovana igrala, poligone, delavnice, pripovedke, igre, … Kako lepo je spet enkrat videti prireditev brez oglaševalskih panojev, poneumljenih radijsko-televizijskih zvezd tipa Denis Avdič, kioskov z lizikami, sladoledi in podobne mestne navlake.

In kako lepo je videti, kakšen bogat človeški in turistični potencial ima Bohinj. To, kar sem videl v nedeljo je prihodnost Bohinja – povezljivost, odprtost, prijaznost, dobrosrčnost. Na koncu ni bilo prav nobenega pomisleka pri darovanju prostovoljnih prispevkov. Bilo je logično, marsikje drugje imaš občutek, da si bil kot gost opeharjen, tu v Bohinju pa prav nasprotno. Dobil si bistveno več, kot lahko povrneš v denarju.

Užival sem v ambientu, pot je speljana po travnikih Ukanca, dotakne se reke, prečka enega najlepših rečnih mostov, pokuka na prod, vijuga po obali jezera, zavije v gozd in poda roko enkratni in neponovljivi kulturni, stavbni dediščini Bohinja. Vsi sodelujejo, občina, krajani, lastniki zemljišč, agrarna skupnost, turistično društvo, lokalni turistični delavci, GRS, gasilci, gozdarji, ribiči, lovci, … Užival sem ob prelepih, z občutkom, z natančno in vestno roko grajenih lesenih poučnih igralih, ki so unikum daleč naokoli, kjer ponavadi kriči plastika in neukousno in kičasto pobarvani izdelki. Edini žalosten pogled v celotni pravljični deželi, je pogled na propadajoči hotel Zlatorog, ki trenutno neupravičeno nosi tako lepo ime. Žalosti me, da upravitelj, lastnik ali karkoli že, ne prepozna dejstva, da ima na voljo eno najlepših lokacij na tem svetu, da bi lahko z dobrim upravljanjem, sodelovanjem in zgledom prinesel vsem v Ukancu dodano vrednost in upravičil ime, ki ga ima.

Da ne bom preveč pisal in nakladal, raje si poglejte, kako zgleda prireditev ali pa obiščite pravljično deželo, ki bo postavljena čez poletje.

Video posnetek (avtor Andy Aungthwin): https://vimeo.com/67953221

Fotogalerija (avtor Andy Aungthwin): http://issuu.com/studor13/docs/zlatorog_2013

Facebook stran Zlatorogove pravljične dežele

Naslednje leto ob istem času ne bo težko izbrati prave destinacije za izlet, vrnili se bomo in ponovno obiskali pravljično deželo. Ja, to je resnično prireditev, kjer ne uživajo le otroci, tudi starši smo del pravljice. Ko sem se torej v nedeljo zvečer vračal iz Bohinja z družino kot naveden gost, turist, sem imel prijeten občutek. Večkrat, ko pa sem v vlogi zaposlenega v Javnem zavodu Triglavski narodni park, se iz Bohinja ne vračam prešerne volje, čeprav bi se rad. Srčno si želim dneva, ko bi lahko po zgledu sodelovanja na prireditvi, o kateri tako lepo pišem, stopili skupaj tudi vsi, ki smo del upravljanja prostora na državni in lokalni ravni. Ko bi z optimizmom, pozitivno naravnanostjo, kompromisi, strokovnostjo in podprtimi argumenti sklepali dogovore, si brez cmokov v grlu stisnili roko in z nasmehom srečevali na naših poteh, s kupnim ciljem za lepši jutri. Ob vseh nakopičenih problemih se mi to večkrat zdi nemogoče oz. bo potrebna dolga pot, po tej nedelji pa imam občutek, da je vse skupaj tako enostavno. Prireditelji, lep vzgled dajete, zato iskrena hvala.