V petek popoldne ob 14.00 stojiva z Edijem na Ljubelju, namenjena na Palec in Zelenjak. Kje je našel ta dva vrhova, sem se spraševal še prejšnji večer, ko sem se pripravljal za to kratko turo? No, bom vsaj po dolgem času hodil v okolici Begunjščice in Vrtače, vrhov, ki sem jih obdelal v kopni in snežni sezoni, peš in s smučmi, po grebenih, grapah in po normalnih poteh.

Če nama na začetku pogovor ni ravno v trenutku stekel, sva potem celo popoldne čebljala kot odvezana. Sva imela kar nekaj za nadoknadit. In bilo je fajn, tako, da sploh nisem vedel, kdaj sva se znašla na sedlu med Palcem in Zelenjakom. Edo je prebral vse opise, forume, pregledal fotografije o teh dveh vrhovih, ki kot stražarja stojita na koncu krnice Suho ruševje. Sam ni hotel osvojiti vrhova, češ da rabi podporo za pogum. Izkazalo se je, da je Palec krotka gora. In nič prav silno lepa.

Zato pa je bil kratek vzpon na Zelenjak za obliznit vse prste. Poplezavanje po odlični skali na robu grebena je tako prijetno, da sva kar malce vzdihovala.

No, brez prigod v družbi bratranca ne gre. Pri spustu s Palca se je pod Edijevimi nogami zgodil manjši kamniti zdrs, ki sem se mu komaj izognil, pogled na velike kose skal, ki so zgrmeli v dolino pa tudi ni bil najbolj prijeten. Bolj zabavno je bilo iskanje čudežne plastenke za vodo, ki jo je izgubil med vzponom. Verjetno ni hribov brez tega, da ne bi kaj izgubil. Na srečo sva jo našla, saj je predraga, da bi se izgubila. Našla pa sva tudi prijazno zaplato visokogorskih trav, kjer v neverjetnem številu rastejo planike. Pa ravno pri vzponu mi je nekaj govoril o planikah, kako jo je zadnjič sploh prvič videl in zakaj je zavarovana in nekaj v zvezi z njegovo ženo. Potem pa pravi nasad, pravi eldorado planik. Še nikjer jih nisem videl toliko na kupu.

Zatem pa se je naredil še en tak kičast pozno avgustovski večer, ko že diši na jesen, ko je sonce že toliko nizko, da so sence fantastične in gore prav tako. Posedela sva na koncu tam v mojem kombiju, potem ko sem skuhal kavo in sva iz hladilnika potegnila mrzlo kokakolo ter čebljala še naprej in nazaj. Taki popoldnevi, v družbi hribov in prijateljev so, kot bi dejali gospodarstveniki, dodana vrednost.