Dan smo končali ob zanimivem pogovoru in kavi, potem ko smo se otresli adrenalina po prečkanju meje brez Edijevega potnega lista. Kot nič kolikokrat se je zgodilo, da je nekaj izgubil, tokrat celo nekaj zelo pomembnega. Počutili smo se kot tihotapci, čeprav nismo ničesar zagrešili. Če nič drugega, se je pri tem Edo dokončno dobro ogrel, kar mu prej cel dan ni uspelo, kljub pretečenim 54km?

Ob omenjeni kavi smo klepetali o tem, kako različna življenja živimo ljudje, kaj vse počnemo v poklicnem in zasebnem življenju in kako težko si predstavljamo, da bi mi počeli nekaj, kar počnejo drugi. Osebno si ne morem predstavljati, da bi tekel 54km dolgo traso, kot jo je včeraj Edo. Ni možnosti. Zanj je to način življenja, tekma pa le motivacija in preizkus sposobnosti, druženje s sotekmovalci pa mu ne gre ravno najbolje.

Mrzlo in megleno zimsko jutro na Gorenjskem smo zamenjali za topel dan v Istri. Na startu nekaj pozitivne nervoze, nekaj čvekanja kar tako, da se prežene živčnost, klasično ogrevanje na toplem v avtu in potem začetek.

Krasno speljana proga po Istri, od Savudrije, prek Kanegre, po Paranzani, mimo Sečoveljskih solin, skozi Buje, mimo Grožnjana in potem po dolini Mirne do Novigrada. Užival sem, kolikor se je dalo. Še danes se sprašujem, kako je mogoče, da imaš kot spremljevalna ekipa tako malo časa na takooo dolgi progi. Ni mi jasno. Jasno pa mi je, da so tile ultra maratonski tekači resnično hudi, kot bi imeli vgrajene novodobne dizel motorje, ki niso samo vzdržljivi, ampak zelo hitri.

Na koncu nekaj veselja, nekaj težkih korakov, nekaj izmučenih obrazov, nekaj hrane, nekaj prijateljskih besed in nekaj sončnih žarkov.

Po včerajšnjem dnevu še bolj spoštujem ljudi, ki so pripravljeni toliko trenirati za dolge teke. Razdalje so res krute. Vesel sem tudi, da sem se družil s tistimi, ki so mi pri srcu. Mogoče pa še kdaj, kje.