Pogosto slišim ljudi govoriti čez naš edini narodni park. Velikokrat je moč slišati tudi primerjave s tujino, kako je v drugih parkih vse drugače, boljše, da se marsikaj tam lahko in pri nas ne. Potem, ko skušam osnovne stvari razložiti in pojasniti, vedno pridem do spoznanja, da je ključni problem nerazumevanje vsebine in različnosti narodnih parkov. Pa naj pojasnim nekaj stvari.

KAJ JE NARODNI PARK?
To je zavarovano območje narave ali kulturne krajine nacionalnega (državnega) pomena. Zavarovano pomeni, da mora obstajati nek pravni akt (zakon, uredba ali nekaj podobnega), v katerem so napisane prepovedi, režimi, smernice, usmeritve, kazni in podobno. Vse tisto, kar je potrebno, da se zavarovano območje ohrani za namen, za katerega je bilo ustanovljeno. Narodni pomeni, da je narodnega (državnega) pomena in vsaj teoretično naj bi šlo torej za voljo ljudstva, državljanov, saj se zavarovanje sprejme v najvišji zakonodajni instituciji v državi, kjer so predstavniki ljudstva.

DIVERZITETA (RAZNOLIKOST) NARODNIH PARKOV
Tako, kot se med seboj razlikujejo države, kot se razlikuje biodiverziteta (raznolikost žive narave), geodiverziteta (raznolikost pokrajine, reliefa, geologije – torej nežive narave) in kulturna krajina (tisto, kar je ustvaril človek), tako se razlikujejo tudi narodni parki med seboj. Na svetu obstajajo območja, tudi zavarovana kot narodni parki, kamor ljudje nikdar v svoji zgodovini niso zahajali in so zato popolnoma naravno ohranjena, lahko bi jim rekli divjina. Na drugi strani so kot narodni parki zavarovana območja npr. v Veliki Britaniji, ki so v bistvu zavarovana območja kulturne krajine, saj v teh območjih ni ne duha in sluha o tisti prvobitni naravi. Tam je namreč človek skoraj celotno območje kultiviral. V Severni Ameriki, ki je že po naravnih danostih izjemno raznolika, so narodni parki prav neverjetno nasprotje z njihovim načinom življenja in njihovo porabo in rabo naravnih surovin. Kot v mnogočem, so tudi v tem neverjetne skrajnosti. Izjemna, predvsem geodiverziteta in edinstveni naravni pojavi, stroga pravila, režimi in visoke kazni na eni strani in Las Vegas na drugi.

NAČINI ZAVAROVANJA
Poleg raznolikosti narodnih parkov, je zelo različen tudi način njihovega zavarovanja. Ko so v Severni Ameriki delili zemljo prebivalcem, se je država za nekatere predele te gromozanske države odločila, da jih bo namenila za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Lastnik zemlje znotraj parka je država, znotraj meja pa ni veliko oz. skoraj nič naselij. Če pogledamo samo čez mejo, v Avstrijo, lahko ugotovimo, da so meje narodnih parkov zelo premišljeno zarisane. Vsa smučišča, vsa naselja, vsa pomembna infrastruktura je izven meja parkov, meje pa so zarisane kar precej visoko. To jim omogoča relief, saj so njihove Alpe v primerjavi z našimi v povprečju precej višje. Na ta način so se izognili marsikaterim problemom. Zelo podobno je v Nemčiji, pa tudi v Švici, ki ima podobno kot Slovenija le en narodni park v Alpah, a neprimerno več Alp znotraj meja svoje države. V Franciji so ubrali podoben sistem, kot ga imamo v Triglavskem narodnem parku. V t.i. zunanjem, robnem območju parka so tudi smučišča, naselja, v ožjem območju pa je vse namenjeno ohranjanju narave. A tudi v Franciji so Alpe neprimerno višje, zato je tudi pritiskov in interesov neprimerno manj.

UPRAVLJANJE PARKOV
V prejšnjem poglavju sem omenil primere, ko je večinski lastnik zemlje v parku država, kar močno olajša upravljanje narodnega parka. V primeru Triglavskega narodnega parka je velika večina zemlje znotraj parka privatna lastnina. Načini upravljanja narodnih parkov so po svetu različni, praviloma pa jih lahko razdelimo na dva najbolj pogosta načina. Neposredno in posredno upravljanje. Anglosaški sistem ima neposredno upravljanje parkov, pri čemer uprava narodnega parka deluje kot upravna enota in je narodni park v bistvu država v državi. V primerjavi z našim sistemom, ki mu lahko rečemo tudi posredno upravljanje, je to bistvena razlika, saj imamo v Sloveniji znotraj parka več upravnih enot, več občin in drugih upravnih subjektov, ki ima vsak svoje pristojnosti. Tak sistem je včasih preveč nerazumljiv, za državljane prekompliciran, zahteva pa tudi mnogo več sodelovanja, dogovarjanja, kompromisov.

TURIZEM
Poleg ohranjanja, bodisi narave ali kulturne krajine znotraj meja parkov, je eden temeljnih namenov parkov tudi obiskovanje z namenom doživljanja in izobraževanja. Tudi v tem pogledu se parki med seboj močno razlikujejo. Nekateri parki so že zaradi svoje odmaknjenosti in nedostopnosti manj privlačni za obiskovalce oz. turiste. Nekateri morajo obiskovanje strogo nadzorovati in omejevati, da ne bi le-to povzročalo prekomernega obremenjevanja naravnega okolja. Pogosto imajo narodni parki obiskovanje urejeno z vstopninami. Pri tem gre za parke, ki praviloma znotraj meja nimajo naselij, ki so dostopni prek omejene in kontrolirane infrastrukture, ki se lahko obiskujejo le prek uradnih vodnikov ali podobno. Veliko parkov pa je, podobno kot v Sloveniji, dostopno za vse, brezplačno. Tak sistem imajo tudi v Veliki Britaniji, v Franciji in še kje. No, tudi v Triglavskem narodnem parku je za ogled nekaterih naravnih znamenitosti potrebno plačati vstopnino (Blejski Vintgar, Tolminska korita, slap Savica, …).

REŽIMI
Prepovedi oz. varstveni režimi se prav tako razlikujejo od parka do parka, čeprav neke splošne omejitve veljajo povsod (odpadki, hrup, vznemirjenje živali in podobno). Varstveni režimi so predvsem odvisni od naravnih danosti in s tem povezanih človekovih interesov po rabi naravnega okolja. Če bolj plastično povem: če obstajajo lepi, izjemni, relativno dostopni in za soteskanje primerni vodotoki, potem je interes po opravljanju te dejavnosti na eni strani in ohranjanje narave na drugi. Če sotesk v narodnem parku ni oz. so nedostopne, teh problemov pač ni. Podobno je z jadralnim padalstvom. Južni rob našega narodnega parka je naravnost ustvarjen za jadralno padalstvo, zato je tam ta dejavnost prisotna in jo je težko omejevati. Če sem še bolj direkten, kjer je divjad, tam je interes za lov. Kjer je visoka, kompaktna, strma stena, tam je interes za alpinizem. Takih primerov je še in še.
Problem varstvenih režimov je predvsem v tem, da se je potrebno na strokovni ravni odločiti, katere dejavnosti omejevati, saj njihova prisotnost lahko pomembno vpliva na lastnosti narodnih parkov. Dejavnosti pa je izjemno težko dati na skupno tehtnico. Če pogledamo npr. naš narodni park, potem lahko ugotovimo, da sta imela v preteklosti kmetijstvo in gozdarstvo precej večji vpliv na naravo območja današnjega parka, danes pa imajo velik vpliv predvsem turizem s prometom, obiskovanjem, rekreacijo in spremljajočo infrastrukturo. Če bi pogledali letalske posnetke območja narodnega parka izpred le 50 let, veliko ljudi sploh ne bi moglo prepoznati tega območja. Izsekanih in popašenih je bilo neprimerno več površin, kot danes. Da ne omenjam, kako je izgledala skozi zgodovino Pokljuka. Danes je naravnega območja znotraj meja parka bistveno več, kot ga je bilo nekdaj, lahko trdim, da z vsakim letom več.
Nekateri varstveni režimi niso namenjeni le ohranjanju narave. Opredeljeni so zato, da omejujejo eno človeško dejavnost na račun druge. Tako se npr. v Yosemitih in povsod v ZDA parki borijo proti base-jumperjem, a ne zato, ker bi bili “nevarni” za naravo, ampak čisto iz človeških vzgibov. Tudi pri gorskih kolesarjih je velikokrat podobno. Pa še bi se našla kakšna podobna omejitev.
Večkrat tudi slišim primerjave, kako so režimi v npr. avstrijskih ali švicarskih parkih blažji in kako le v Sloveniji kompliciramo. Ko kritike povprašam po lokaciji, ugotovim, da sploh niso bili znotraj njihovih narodnih parkov. Ti dve deželi imata namreč neprimerno več alpskega sveta, kot Slovenija, zato se zlahka znajdeš izven njihovih narodnih parkov. Za primerjavo naj samo povem, da v Švicarskem narodnem parku tudi psa ne smeš peljati vanj, bognedaj, da bi stopil izven kakšne poti, saj je hoja po brezpotjih strogo prepovedana. Da kakšnih adrenalinskih športov sploh ne omenjam, ker so vsi po vrsti znotraj parka prepovedani. Švicarska prednost je v tem, da imajo izven meja narodnega parka še mnogo gorskega sveta, kjer pa se marsikaj da in tudi marsikaj počne. Pri nas imamo le ene Julijske Alpe, žal.

NAŠ PARK

Triglavski narodni park je naš, slovenski. In ne moj, tvoj ali od uprave narodnega parka. Naš narodni park je nastal na neverjetno lepem delu tega sveta, na povsem skrajnem vzhodnem robu Alp, kjer so geološke, geografske, podnebne in kulturne značilnosti tako posebne in edinstvene, da jih je nemogoče primerjati z ostalimi območji v Alpah. Slovenija je majhna država, zelo majhen je tudi delež Alp, ki sega v Slovenijo. A tisto največje in najlepše gorovje, ki je znotraj Slovenije, torej Julijske Alpe, je skoraj v celoti zavarovano kot narodni park. Območje, kjer je bilo v preteklosti intenzivno kmetijstvo (visokogorsko pašništvo), kjer je bilo relativno intenzivno gozdarstvo, kjer je izjemna tradicija planinstva in alpinizma, kjer je (če se ne motim) najobsežnejša (najgostejša) mreža planinskih poti na tako majhnem območju, kjer so številne planinske koče, kjer je dolga in zakoreninjena zgodovina lova, v katerem so skoraj vse doline naseljene, kjer je izjemna kulturna krajina, kjer so bile nekoč vojne, kjer so bila nekoč bogata nahajališča železove rude. In kjer je danes za Slovence, ki smo zaprisežen gorniški, pohodniški, nabiralniški, turistični narod, poleg Kamniško – Savinjskih Alp in Karavank, edini prostor za uživanje gorske narave. Kjer so lastniki domačini, agrarne skupnosti, občine, nadškofija in drugi. Kjer ni omejevanja dostopa z vstopninami, v katerem je osem občin s svojimi pristojnostmi, željami, ambicijami, … In potem v to območje pride ideja o narodnem parku. Ki omejuje, predpisuje in obljublja, pa tudi skuša ohranjati v prvobitnosti. A če človek še enkrat prebere prebere ta zadnji odstavek v celoti, potem je jasno, da je idejo narodnega parka na tem prostoru težko uveljaviti. Da je cel kup problemov. Da ni čudežne formule. Da je vse odvisno od nas, od ljudi.

Upam, da bodo tisti, ki bodo prebrali ta zapis, lažje razumeli problematiko in raznolikost narodnih parkov po svetu in lažje objektivno primerjali naš park z ostalimi.