11
2016V zavetju gora, Soče in Koritnice
Poletnih vikendov je tako zelo malo, da je za tiste, ki se radi potepajo, vsaka lepa vremenska napoved za konec tedna znak, da spakirajo tistih nekaj cot, prgišče hrane in se odpravijo na potep. Malce težje je seveda večjim družinam, kot je naša, kjer je potrebno malce več organizacije pri pakiranju, sploh, ker je z nami še 6-mesečnik. Ampak, če imaš tako ženo, kot jo imam jaz, potem je vse trikrat lažje. Še sam nisem verjel, da se bomo že v petek, potem, ko sem prišel s službe šele ob petih in je bil za mano tudi naporen dan v hribih, proti večeru že odpeljali proti Italiji. Že kmalu smo bili nagrajeni z veličastnim razgledom na Mangart. Jupiii!
Zvečer sta si starejša dva zaželela sprehoda z lučkami do Rabeljskega jezera. Nebo je prižgalo tisoče zvezd in uživali smo zadnjo svetlobo dneva.
Zjutraj smo po začetnem otipavanju na koncu vsi slekli cote in zaplavali v kristalni, a še vedno hladni vodi. Super uvod v čudovit poletni dan.
Po jutranjem knajpanju smo odbrzeli v Bovec in se peš podali po Soški poti na krajše raziskovanje. Tako Koritnica, kot Soča sta nepredstavljivo lepi, pa čeprav sem jih že neštetokrat obiskal. Vedno znova me očarata.
Tudi v Soških tolmunih smo morali zaplavati, čeprav je bil to bolj kot ne boj za preživetje.
Tudi sam sem prišel na svoj račun, saj sem v tako lepem ambientu celo jaz naredil nekaj lepih posnetkov.
Zvečer, po udobni namestitvi v kampu Toni in otroški uspavanki, pa …
… stativ in Fuji-ja v roke in v lov za rečnimi utrinki.
V nedeljo je vročina pritisnila, zato je bil bolj čas za igro ob reki in seveda raziskovanje. Našli smo celo goro vrbnic, mladoletnic, črvov, videli smo tudi kaplja (posebna rečna riba), pa vodnega kosa, …
Sploh ne vem, če bi naredil kakšen zaključek, ker bi najraje videl, da bi vikend kar trajal tja v nedogled …























