Včasih greš v hribe, pa se že na poti tja toliko lepega in zanimivega zgodi, da tisto hribovsko pričakovanje kar malo zgubi na čaru. Pred dnevi sem se namreč potikal nad Bavšico, pod Briceljkom in Morežem, sem in tja, cel dan. Pa je bila tako slaba svetloba in tako vroče, da nisem naredil čisto nobenega panoramskega posnetka. Nobenega. Je bil pa predhodni večer čudovit, nekaj detajlov na omenjeni vroči dan pa tudi. In bil je odličen dan za razmišljanje.

Že večkrat sem v glavi premleval, da moram napisati vsaj dva ali tri stavke o … O fotografiji, o smislu, o odnosu. Internet je preplavljen s čudovitimi posnetki narave. Tako, kot je videti, imajo pokrajinski fotografi in tisti, ki fotografirajo naravo, njene procese, … pravi odnos do narave. Pa je res tako? Hodimo fotografi v naravo le zato, da naredimo lep posnetek, s katerim se radi pohvalimo, ali pa nam je res mar do narave? Verjetno bo vsak odgovoril, da zaradi obojega. No ja. Smo pripravljeni vrniti kaj naravi za te lepe prizore, motive, estetiko, sezonske barve, različne obraze, … ? Smo pripravljeni sodelovati v civilni iniciativi proti gradnji plinovoda čez neokrnjeno naravo? Smo pripravljeni glasno reči ne onesnaževanju, nekontroliranemu izkoriščanju naravnih dobrin, …? Se samo pohvalimo, ali kaj storimo? Ali samo fotografiramo? Smo dovolj zreli, da s fotografijo skušamo sporočati kaj več od tega: Poglejte mojo fotografijo, kako lepa je! Ali znamo samo jemati ali kaj dati? Smo podporniki zavarovanih območij narave ali le izkoriščano ta prostor za to, da tam lahko naredimo lepo fotografijo, saj so zavarovana območja zagotovilo, da je narava ohranjena in lepa? Cel kup vprašanj, pa nikjer pravih odgovorov.