V teh brezsnežnih zimskih dneh me nikakor ne mikajo beli pasovi umetnega snega na naših smučiščih, ob pogledu na katere se sprašujem, kako za vraga smo lahko smučarski narod? Pa nogometni, košarkaški, rokometni ali pa celo hokejski? Nenazadnje celo alpinistični. Noro. Skratka, tu pa tam jo raje ucvremo na jug, ob morje.

Za ležeren sprehod z majhnimi otroki je čudovita Rilkejeva pot med Sesljanom in gradom Devin nad Tržaškim zalivom. Za tiste, ki radi športno plezate, se v Sesljanu tik nad plažo najdejo prav prijetne smeri v prvovrstnem apnencu.

Pot je razmeroma kratka, a ponuja izredne razglede ter cel kup zanimivosti na poti, od bunkerjev, do čudovitih kraških pojavov in pestrega in barvitega rastlinstva.

Devinski grad, ki ga celotno pot spremljamo v daljavi, je resnično slikovit in vreden obiska.

Pot je tako prijetna, da celo otroci začutijo pozitivno energijo in jo celo koristno uporabijo 🙂

Ker imamo to srečo, da na primorskem koncu živijo naši dobri prijatelji, si lahko privoščimo kar cel vikend doživetij. Tako sem naslednji dan po kar precej časa sopihal pod stene nad Vipavo, po ambientu meni enem najljubših plezališč. Če resnično kaj pogrešam v teh letih, ko se ukvarjamo bolj ali manj z otroškimi plenicami in uvajanjem v skupno aktivno preživljanje prostega časa, je plezanje. Ko primem za skalo, stopim na majhen stop in se potegnem navzgor, mi je tako lepo pri srcu in duši, da se to pač ne da ubesediti. Plezanje je ZAKON in pika.