Krnsko pogorje je impozantna gorska skupina, ki poteka v smeri SZ-JV od Krnčice do Rdečega roba in jo od preostalih delov Julijskih Alp ločijo tri vodne lepotice, torej z juga in zahoda smaragdna Soča, na severu Lepena in na vzhodu skrivnostna Tolminka.

Krn

Planina Leskovca

Rdeči rob

Navzven kaže Krnska skupina, ki se kot velikanska pregrada dviguje nad Sočo, dva popolnoma različna obraza. Na jugu se strma travnata pobočja zajedajo prav do grebena, še najbolj položen obraz kaže prav južno pobočje Krna oz. Krnska plošča, ki je nekoliko zamaknjena proti vzhodu. Povsod drugje so strmine tako hude, da so redkokje prehodne. Na severni strani grebena je podoba precej bolj pusta in kamnita. Tod kraljujejo obsežni kraški podi (V Laštah), kamnite izravnave, prepolne škrapelj, žlebičev, brezen in jam. Družbo jim pod Šmohorjem in Peski delajo pahljačasta, široka melišča, ki se stekajo v Dolino jezera v Lužnici in dokazujejo, da gore »umirajo«.

Pašniki pod Krnom

Krn

Obsežna pašna območja Krnskih planin

Pogled iz Rdečega roba proti Dolini jezera v Lužnici

Melišča pod Peski

Tako kot je Krnska skupina posebna, lepa in imenitna na pogled, se njena imenitnost kaže tudi v geološki zgradbi. Beli in sivi apnenci, ki gradijo skoraj celotno Krnsko skupino, so nastajali več kot 1000 km južneje od mesta, kjer danes kraljujejo nad Sočo. Pred več kot 200 milijoni let je bila namreč podoba Zemlje precej drugačna od današnje, in s tem tudi razporeditev oceanov in kopnega. Celotna trdna zemeljska skorja namreč »plava« na tekoči magmi, ki gradi notranjost Zemlje. Popotovanje kontinentov lahko primerjamo s plavanjem ledenih plošč po morju.

Nekje na območju današnjega Ekvatorja se je v času triasa (220 milijonov let in več nazaj) bohotil ocean Tetida, v katerem so nastajale kamnine Julijskih Alp. Kamnine Krnskega pogorja so nastajale v zelo plitvem morju, v medplimskem pasu, kjer se je iz vode izločal kalcijev karbonat (CaCO3) in se odlagal na dno v obliki apnenčevega mulja, iz katerega je skozi tisočletja nastajal apnenec. V takem apnencu so lepo vidne tanke bele plasti oz. bele lise, ki so posledica delovanja cijanobakterij, ki živijo v takih okoljih. V nekoliko globjem morju, še vedno ne globjem od 20m, so živele velike megalodontidne školjke, ki so po odmrtju padle v apnenčevo blato in se v najrazličnejših presekih ohranile kot fosilni ostanki, velikokrat tudi v obliki srca. Teh ostankov je na območju Krnskega pogorja še posebej veliko. Na prav poseben način so ohranjene školjke v Dolini jezera v Lužnici. Zapolnjene so namreč z rdečim sedimentom, včasih tudi s sigo. Gre za posebnost, ki ji pravimo neptunska zapolnitev. Že ime nam pove, da gre za rdeči sediment, ki je nastal v morju, Neptun je namreč rimski bog morja. Apnenec s školjkami je bil podobno kot danes že enkrat prej v geološki zgodovini dvignjen na površje, kjer je zakraseval. Školjčne lupine je voda izlužila, na njihovo mesto se je začela odlagati siga. Potem je bil apnenec s školjkami ponovno potopljen v morje. V prazne školjčne lupine, delno zapolnjene s sigo se je odložil rdeč morski sediment, ki se je tekom geološke zgodovine strdil. Apnenec je bil nato ponovno dvignjen na današnje mesto.

Stromatolitni apnenci (delo cianobakterij)

Megalodontidne školjke

Amonit

Lupina amonitne hišice je nadomeščena z manganom

Tudi drugje v Dolini jezera v Lužnici lahko med belim apnencem opazujemo dolge razpoke, zapolnjene z rdečim sedimentom. Takim zapolnitvam pravimo neptunski dajki in so podobnega nastanka kot rdeče zapolnitve megalodontidnih školjk. Razpoke v apnencu so nastale zaradi tektonskih dogajanj, potresov, premikov.

Neptunski dajki

Večji del apnencev v Krnskem pogorju je plastnatih, plasti pa so različno debele. Plast apnenca pomeni dobo odlaganja apnenčevega mulja, ki je bilo po daljšem obdobju odlaganja za kratek čas prekinjeno in to danes opazujemo kot stike med plastmi. Nekateri apnenci, kot npr. tisti, ki gradi vrh Triglava, niso plastoviti, saj se odlaganje apnenca v zelo dolgem obdobju ni prekinilo. Takim apnencem pravimo masivni apnenci.

Plastoviti apnenci

Geološka posebnost, ki kar bode v oči, predvsem iz južne strani, je vrh Rdečega roba. Rdeči rob nima zaman takega imena, sredi belega in sivega apnenca je namreč vgnetena gmota rdečkastega lapornatega apnenca, ki je poleg geološke posebnosti tudi botanična oaza. Težko je to gmoto gledati od daleč, zato je nujen vzpon po krožni poti, ki ponuja izjemne poglede na gorske vence nad dolino reke Tolminke. Obiskovalec bo presenečen nad trdnostjo na pogled sicer zelo razrahljane kamnine in nad pestrostjo in barvitostjo gorskega cvetja. Skok v geološko preteklost razkriva, da je rdeči lapornati apnenec Rdečega roba za 140 milijonov let mlajši od okoliškega sivega in belega triasnega apnenca. Seveda se nam takoj zastavi vprašanje, kako sta na enem mestu lahko združeni kamnini, med katerimi je tolikšna starostna razlika. Nastanek te zanimive geološke lokacije je povezan z dvema procesoma. Ob precej močnem prelomu, ki poteka v smeri SZ-JV, je rdeče lapornate apnence, ki so kredne starosti, ob prelomu premaknilo iz oddaljenega mesta na današnje. Razumljivo bi bilo, da bi se te rdeče kamnine pojavljale tudi kje drugje ob prelomu. Tu pa nastopi drug, zelo važen proces in sicer erozija, ki je večino teh rdečih lapornatih apnencev že odnesla v dolino. Na nekaterih mestih, npr. na sedlu med krnico pod Rdečim robom in jezerom v Lužnici, se rdeče plasti ponovno pojavijo na površini.

Rdeči rob

Na Rdečem robu se skriva še ena posebnost. Pod lapornatim apnencem, ki je zaradi premika ob prelomu »narezan« na zelo tanke plasti, naletimo na zaporedje kamnin v obliki fliša, podobnega kot ga lahko opazujemo na slovenski obali (Strunjanski fliš). Fliš ni kamnina, ampak zaporedje kamnin, nastalih z podzemnimi plazovi, na robovih med plitvim in globokim morjem. Plazovi so se podobno kot na kopnem v globokem morju ustavljali v obliki pahljač, v katerih se je material sortirano odložil, zato v flišu dobimo zaporedje konglomeratov ali breč, peščenjakov, lapornatih apnencev in apnencev.

Fliš pod Rdečim robom

Dolgo zatem, ko so kamnine Krnskega pogorja nastale, so jih tektonske sile začele iz kraja nastanka premikati proti današnji legi. Tektonika plošč, najmogočnejša Zemljina sila, ki gradi gorovja in spreminja lego in oblikovanost kontinentov, je izoblikovala tudi Alpe. Na dolgi poti, ki je potekala pod površjem, so se kamnine »utrudile«, nagubale, razpokale, prevrnile, spremenile. Ob pritiskih so se lahko tudi cele skladovnice, visoke tudi več tisoč metrov, narinile ena na drugo. Tudi Krnska gorska skupina je bila narinjena iz severa proti jugu. Prav velikanski narivi in nagnjenost plasti so vplivali na današnjo zunanjo podobo te skupine.

Jezero v Lužnici

Skalni osamelec Pod Peski

Melišča Pod Peski

Zunanjo podobo pa je skozi vsa dolga leta izoblikovala tudi erozija, voda, veter, sneg, zmrzal, sonce, … Mnogo kamnin, ki so gradile Julijske Alpe, je erozija že odnesla in le domišljamo si lahko, kako visoke so bile Alpe nekoč in kam vse je odneslo material. Izmed zunanjih dejavnikov so najmočneje preoblikovali podobo pokrajine ledeniki. Ti so obrusili stene gora, zgladili, poglobili in razširili doline, premaknili ogromne količine materiala in jih odložili v obliko čelnih in bočnih moren (več o morenah pod Krnom najdete tule – Ledeniške morene pod Krnom) .

Ledeniki so po vsej verjetnosti vplivali tudi na današnjo podobo Krnske strehe, ki naj bi nastala ob velikem podoru med ledenimi dobami. Po umiku ledenikov so na sicer povsem prepustnem apnenčastem površju ostala nekatera visokogorska jezera, ki so posledica kombinacije več dejavnikov, in sicer bolj neprepustnih plasti pod jezeri, v katerih se je naknadno odložila jezerska kreda, ki dodatno vpliva na neprepustnost in bližina melišč, ki svojim materialom zasipajo še preostale razpoke, ki bi lahko povzročile odtekanje vode. Krnsko in Dupeljsko jezero ter Jezero v Lužnici so torej posledica geoloških, tektonskih, ledeniških in klimatskih dejavnikov.

Jezero v Lužnici

Krnsko jezero

Dupeljsko jezero

Tako kot drugje v Julijskih Alpah je tudi v Krnskem pogorju moč na površju spremljati vpliv vode na apnenčevo površje. Še posebej je to izrazito na severni strani Krna, v območju »V Laštah«, kjer je visokogorski kras moč opazovati v vsej svoji lepoti. Tako padavinska voda, še posebej pa snežnica, topita apnenec in ustvarjata oblike, ki se jim lahko človek le čudi. Raznovrstne oblike žlebičev, škrapelj, meandrov, razpok, brezen, jam, si lahko ogledujemo brez, da bi nas motilo rastje.

V Laštah