Nekje tam za vogalom, kjer burja upogiba drevesa, kjer je kamen zvesti spremljevalec, kjer je voda le privid, kjer so krave bele, kjer tišina nima konkurence. Kjer se zdi, da je življenje še vedno življenje. Približno tam nekje je vas Juršče. Nad vasjo pa v daljavi hrib Kršičevec.

Ni čisto blizu in ni prav posebej daleč. Ni strmo, je pa neznansko lepo. Nalašč za družinski izlet. Nalašč za to, da se ti zvečer zdi življenje v mestu brez pomena, brez smisla. Samo lažje je.

Začetno navdušenje je bilo potrebno spraviti na papir. Tudi imena tistih nekaj pičlih živih prebivalcev, ki so se prav ta hip prikazali izpod snežne odddeje.

Plezanje, objemanje 14-debelne lipe, vragolije na zaplatah snega, skrivališča v opuščenih kamnitih objektih, … Pa tudi samo hoja, ki je seveda tu pa tam otrokom hudičevo dolgočasna. Na koncu se pa vedno izplača, preverjeno!

Tako preprost izlet, pa tako bogata izkušnja.