Minljivost je za človeka pogosto mučna tema, skoraj tabu, nekaj, čemur bi se radi na vsak način izognili. Skozi zgodovino vztrajno iščemo eliksir, a nam ne uspeva prav dobro. Iščemo rešitve skozi verovanje v posmrtno življenje, v reinkarnacijo, v vse, kar nas bi nekako naredilo večne. A kaj, ko je ena od osnovnih zakonitosti življenja prav to, da posameznikovo življenje ni večno. Še več, tudi nobena vrsta (živalska ali rastlinska), ki je kadarkoli v zgodovini živela na Zemlji, ni živela od začetka do danes, ni bila večna. Vse izumrejo. Prej ali slej. Ampak prav vse so in imajo pomen za življenje na sploh. Da življenje sploh je.

Čeprav smo si vrste na Zemlji zelo različne, pa imamo vsi skupno lastnost. To je težnja po biti. Želja živeti, preživeti in narediti vse, da bi ohranili svojo vrsto, se torej razmnoževati. In človek je danes najuspešnejša vrsta, verjetno ne zaradi zelo uspešnega in kakorkoli posebnega načina razmnoževanja, ampak zaradi možganov, ki nam jih je podarila narava.

Zavedanje o tem, da ta trenutek živimo zaradi tistih, ki so živeli pred nami in da je naše življenje pomembno zato, da bo jutri spet življenje za nami, nam lahko pomaga pri razmišljanju o minljivosti življenja in spraševanju o tem, zakaj sploh smo, kaj je smisel življenja. Zame je smisel življenja življenje samo. Kako ga živiš, pa je drugo vprašanje.

Ali vidiš moško glavo?