Približno enkrat na leto si vzameva vikend zase. Vedno je občutek tak, kot bi se vrnila 10 in več let nazaj, ko sva brezskrbno sopihala po svetu. Čas, ki ga ne pozabiš in v katerem so se stkale večne vezi. Tovrstne vikende nameniva plezanju in kolesarjenju, dvema ljubeznima, ki sta rasli skupaj z najino. Zaradi bližine in prvovrstnih plezalno-kolesarskih možnosti, tudi v kombinaciji z jesenskim plavanjem v morju, je Istra idealna izbira.

Na neskončno lepem pomolu nad Limskim kanalom sem v nekem zamaknjenem stanju, potem ko sva se pošteno naplezala, okopala in nasitila brbončice v čezokusni lokalni “konobi”, razmišljal o vrednosti tistega razgleda na nepredstavljivo lepo okolico. Koliko je vredna neokrnjena narava, taka, kot je npr. na območju Limskega kanala (ni povsem neokrnjena, a vseeno dokaj blizu: v kanalu so gojišča rib, na obali je gostilna, v stenah so navrtane smeri za plezanje, …)? Nekaj časa sem se trudil z merili, s stopnjami, z oceno vrednosti, a zaman. Potem sem se spraševal, koliko pomeni meni, kaj dobim od neokrnjene narave, predvsem v smislu duševne hrane, da o fizikalni vrednosti niti ne govorim (zrak, voda, hrana, …). Ni šlo. Lahko sem le ugotovil, da vrednosti ni mogoče oceniti. Vrednost neokrnjene narave je neprecenljiva. Je nekaj, kar enostavno mora biti. Kar je pravica. Najprej pravica narave same, da je lahko taka, kot si želi, brez človekovega vpliva. In nato pravica človeka, da lahko neokrnjeno naravo doživi. Na način, da je čim manj škodljiv. In da je korist le na duševni ravni. Lahko govoriti, a težje narediti, vem.

Najini kratki pobegi od vsakdanjega sveta so, priznam, za marsikoga ciganski, za naju pa nujno potrebni za mestni odklop in “naravni” priklop. Prespiva zunaj ali vsaj blizu temu. Pa ne zaradi stroškov, ampak zaradi občutka stika s tistim, kar smo zdavnaj izgubili. Za nama nikoli ne ostane nič, vsaj nič takšnega, kar ne sodi v naravno okolje. V podporo lokalcem tu pa tam kupiva kaj domačega, obiščeva lokalno gostilno.

Skozi leta nenehnega kampiranja spoznavam, kako kruto je turizem in predvsem turistična infrastruktura zarezala v naravno okolje. Nekdaj idilični kampi so postali mondena letovišča s tlakovanimi površinami, bazeni, vodnimi parki, umetno travo, plastičnimi hišicami in betonsko obalo. Človek je vso to navlako, ki jo zahteva udobje, prenesel iz domačega kavča na dopust. Dobesedno in še več. Na račun nekdaj neokrnjene narave. Pri čemer se kot v posmeh tovrstni novodobni kampi oglašujejo kot preživljanje počitnic v neokrnjeni naravi. Kakšen nateg! Kampi so bili dolgo časa nek kompromis za ljudi, ki so hoteli doživeti naravno okolje s še sprejemljivo stopnjo civilizirane ureditve (predvsem komunalna ureditev in zasilna prenočišča – šotori, avtodomi). Danes so to le sanje. A očitno si to večina ljudi želi, drugače si ne znam razlagati, zakaj je tako. No, eden od razlogov je zagotovo tudi skokovito naraščanje gostov, kar zahteva določene ureditve. Trdim pa, da se človek v kakšni ohranjeni istrski vasici počuti veliko bolj prizemljeno, kot v enem izmed TOP 5 kampov leta 2018.

Če sem prej omenil pravico, naj končam z odgovornostjo. Pravica brez odgovornosti je kot utrinek na nebu. V istem trenutku, ko zažari, ga ni več. Če bomo odgovorno ravnali, potem bo pravica do neokrnjene narave lahko zasijala v vsej svoji vrednosti 🙂