Večina ljudi me pozna kot enega izmed najbolj zaželenih slovenskih poročnih fotografov, kot Instagram influencerja ter večkrat nagrajenega družinskega fotografa.

Malokdo pa ve, da sem dolgoletni Fujifilm ambasador, njihov promotor in gonilna sila terenske (door to door) prodaje Fuji X sistema. Večino časa, ki ga med številnimi mednarodnimi obveznosti preživim v Sloveniji, posvetim prepričevanju slovenskih fotografov, naj za vraga končno zamenjajo njihov zanič sistem (Canon, Nikon, Sony, …) in se odločijo za Fujifilm.

Za dolgoletni trud mi je letošnjega februarja direktor Fujifilm Evropa poslal njihov srednjeformatni sistem, za namene testiranja seveda. Če bi mi bil sistem všeč, bi ga lahko brez kakršnega koli plačila obdržal. Edini pogoj je bil, da pri vsaki objavi na socialnih omrežjih dodam #ilovefuji. Ker sem načelen človek in mi ne bo noben govoril, kaj naj pod svoje objave napišem, sem že v začetku dogovor zavrnil in po testiranju opremo v celoti vrnil. Pa še grd aparat so mi poslali, jaz pa sem na lepoto izredno občutljiv, celo alergičen.

Tako kot pred leti, ko sem testiral njihov Fuji X sistem, so mi tudi tokrat skupaj z opremo poslali manekena Đurota, ki sem se ga zelo razveselil. Predvsem zato, da mi je nosil težko opremo. Ki v bistvu sploh ni težka, ampak sem se od zadnjega najinega srečanja malce postaral, poleg srednjeformatne kamere z objektivi pa so mi poslali še nekaj sladkega iz X serije, in sicer XT-3, 80mm f2.8 macro in 200mm f2. In kaj naj zdaj s tem? Cel kup štoraste, neuporabne robe. Matr, a moj iPhone pa ni dovolj dober? Pa še Đuro ni več maneken, šel je v pokoj, zdaj samo še fotografira. Cela štala!! No, bomo šli vsaj na en lep izlet. Kitzbühel? Monte Carlo? Firence? Na koncu smo šli na Slivnico. Avstrijcem zamerim, ker na mejah gledajo osebne izkaznice, Italijani govorijo čudne stvari na proslavah, Francozi pa niso fotogenični s tistimi rumenimi jopiči.

GFX 50R

O srednjeformatnih kamerah sem do sedaj le bral, tokrat pa sem jo držal v rokah. Ali potrebujem tako kamero? Ne! Ali si jo želim? Ja! Ali bi si jo kupil, če bi imel dovolj denarja? Verjetno ne!

————
Srednjeformatne kamere imajo bistveno večji senzor za zajem fotografije, kot standardne “full-formatne” 35mm zrcalno refleksne kamere (npr. Canon 5D mark IV, Nikon D850, Canon EOS R, Nikon Z6 in Z7, Sony a7III, …). To pomeni, da je zajeta fotografija bistveno boljše kvalitete v smislu detajlev, dinamičnega razpona, … Fujifilmu je uspelo narediti srednjeformatno kamero, ki s standardnim zoom objektivom ne presega teže in velikosti najboljših “full-frame” aparatov, kar je izjemno. Tudi cenovno so blizu, bi skoraj rekel tam-tam. Trenutno je razlika v izbiri objektivov, ki je trenutno pri Fujifilmu še zelo boga. A pogled naprej je lep.
————

Pred odhodom na izlet sem preveril specifikacije GFX 50R in začuden ugotovil, da nima vgrajenega stabilizatorja. Šok. Dobro, bo šel najmlajši član družine tudi zraven, Svit je odličen stabilizator. Če ne drugega, Fujifilm skrbi za kvalitetno preživljanje družinskega časa. Bravo Fuji!

Kar me je dodatno presenetilo že doma, je uporabniška izkušnja srednjeformatne kamere. Za potrebe nastavitve aparata na moje standardne “in-camera” prednastavitve sem potreboval natančno 5 minut. Vse skupaj je tako dolgočasno domače, čisto enako, kot to delam na svoji Fuji XT-1. Mogoče pa Fujiju veliko pomeni uporabnikov čas, bog ve. Uporabniška izkušnja me spominja na uporabo Applovih aparatov, enostavno, a učinkovito.

Po pravici povedano, pa me razni uporabniški cukrčki, bonusi, napredek tehnike, … prav veliko ne zanima. Nekako mi je bližje Hodaličeva bela majica in kavbojke. Torej, važno, da je na aparatu zaslonka, čas zaklopa, dober senzor in odlična leča. Vse ostalo lahko je, ni pa nujno. No, tu pa Fujifilm GFX 50R trga gate, razbija mit, meče čeljust na tla, odpira usta do nezavesti, oh in ah in sploh. Kvaliteta fotografije je resnično osupljiva. Če povem po pravici, sem se ob pregledu fotografij kar malce ustrašil. Prvič se mi je namreč zgodilo, da tistega, kar sem videl na ekranu, nisem doživel na izletu. Moje oči praviloma vidijo bolje od aparatovega senzorja. A ne od Gfx 50r. Ni šans. Kot bi fotografiral “long exposure” sredi dneva. Toliko detajlov, kontrastov, dinamičnega razpona, ostrine, … Ni vredno napisat niti ene besede več. Edina omejitev je moja domača računalniška oprema. Mora biti namreč zelo zmogljiva, fotke so velike, obdelava pa zahteva dosti delovnega spomina. Kaj češ, napredek tehnike, jaz pa še vedno v beli majici in kavbojkah 🙂

No, kako torej. Bi imel GFX 50R? Ja, itak. A jo res rabiš? Seveda, za Instagram in Fb, nujno!!! Z veseljem bom vse objave podpisoval z “ilovefuji”.

XT-3 in Fujinon 200mm f2

Najprej dejstva. Še vedno sem ponosen lastnik kamere Fujifilm XT-1. Ne padam ravno na vsakoletne novosti, predvsem pa znam realno oceniti, za katere potrebe uporabljam kamero. Pa četudi se pogosto zgodi, da imam na fotografskih delavnicah, ki jih vodim, najstarejši, v očeh mnogih tudi najslabši fotoaparat. No ja.

Priznam pa tudi, da mi je XT-3 zbudil pozornost. Ne vem zakaj sem si mislil, da bo kvaliteta fotografije te kamere bistveno boljša od XT-1. Senzor je novejši, ima malo več pixlov, ampak še vedno je APSC velikosti. Zato čudeža žal ni bilo. Naredil sem kratek, a potrjeno znanstveni primerjalni test obeh kamer, na katero je bil pritrjen Fujijev izjemni makro objektiv, Fujinon 80mm f2.8. Jaz kakšne razlike nisem opazil, lahko bi celo rekel, da je v nekaterih primerih fotka iz XT-1 malenkost boljša (ostrejša, bolj kontrastna). Lahko pa je razlika tudi v tem, da se mi je pri fotografiranju z XT-3 zatresla roka 🙂

Torej, obvezno kupi XT-3, če še nimaš Fujija! Če imaš doma kakšno starejšo verzijo Fujija in bi rad najnovejšega, pa premisli. Ali boš dobil kvalitetnejšo fotografijo, boljši dinamični razpon, boljšo kvaliteto pri visokih ISO vrednosti, ostrejšo fotko, …? Verjetno malenkost že, a bistveno ne. Raje preveri ali mogoče potrebuješ kakšen boljši objektiv. Se mi zdi, da boš v tem primeru zagotovo videl občutnejšo razliko v kvaliteti fotografij. Dober objektiv bo do konca izkoristil zmogljivosti senzorja, kateregakoli. Moram pa vseeno priznati, da je XT-3 proti XT-1 kot Barcelona proti Mariboru. Saj Maribor je simpatičen, ampak Barcelona je pa top. XT-3 ima sistem ostrenja kot iz drugega planeta, njegov video je kot fullHD proti VHS. Kar pa je mene najbolj navdušilo, je dejstvo, da so postali objektivi iz prve serije (imam 35mm f1.4 in 60mm f2.4) kar naenkrat bistveno bolj uporabni, saj neverjetno hitro ostrijo, če jih seveda primerjam z XT-1.

Kaj pa 200mm f2?
Vrhunski objektiv, v vseh pogledih. Tudi lep je 🙂 Kvalitetna izdelava, tiho in hitro ostrenje, kvaliteta fotografije osupljiva. Ampak jaz nisem pravi naslov za podajanje verodostojne ocene. Po pravici povedano, bi objektiv zagotovo ostajal doma, čeprav bi mi ga nekdo “šenkal”. Pač nisem tak tip fotografa, ki bi na špancir v naravo tako velik in težak objektiv. Za strastne naravoslovce (fotografiranje živali) in za športne fotografe pa je ta objektiv čisto krotek, v primerjavi s podobnimi pravzaprav majhen in lahek.