Planina Kuhinja – Planina Leskovica – Rdeči rob – Lužnica – Batognica – Krn – Planina Kuhinja. Rad imam to turo. Če se prav spomnim, sem jo prehodil 5-krat. Priporočam jo vsakomur. Če te poleg rekreacijskih izzivov zanima še kaj drugega, potem to turo težko pozabiš.

Tokrat smo jo čez najbolj slikovite ledeniške morene pri nas mahnili skupaj z Edijem in Ivotom.

Super je po hribih hoditi z ljudmi, ki jih v življenju zanimajo povsem druge stvari. Pa so vseeno zvedavi, vedoželjni, a na nek čisto drug način. Tukaj sem bil namreč vedno v družbi podobno mislečih ljudi, s podobnimi vedenji, zanimanjem. Z mano so bili kolegi geologi, pa biologi, geografi, poznavalci 1. svetovne vojne, lokalci, družil sem se z ljudmi na planini, … Zdaj pa Edo in Ivo. Že ko smo se na parkirišču preoblekli, nisem bil prepričan, a imamo kakšno tekaško tekmo, al gremo v hribe. Kratke hlače, pajkice, neke hi-tech gorsko tekaške palice, ultra lahko nahrbtniki, nizke čevlje, majhna vetrovka, ena majhna čokoladna tablica. Ampak, bil je čudovit dan.

In čeprav sem si v glavi naredil načrt, kaj vse jima bom danes povedal in pojasnil, sem takoj potem, ko smo nad planino Leskovica razvili debato, ki nas je potem spremljala cel dan, načrt pustil v predalu in se prepustil toku dogajanja. V bistvu sem začutil, da bi pokvaril dan z raznimi strokovnimi razlagami in sem se dobesedno držal nazaj. Užival sem v družbi in v dejstvu, da lahko med seboj delimo lepe trenutke v čudovitem okolju.

Kljub temu sem potem doma ugotovil, da smo obdelali ogromno tem: filozofijo, alternativno medicino, reinkarnacijo, geologijo, hidrologijo, zgodovino, pašništvo. Kaj pa ti misliš, Edo? Začuda je tokrat bolj kot ne samo poslušal. Na koncu pa naju je bil sit in si je nadel slušalke. Kaj pa ptičje petje?

Gora Vrh peskov nima po naključju takega imena. Vse naokrog je en sam ljubi pesek, kamor pogledaš. To pa zaradi dejstva, da je tod dolomit, ki je izredno krušljiv in neodporen na vremenske razlike. Če bi ves material obsežnih melišč pod Peski vrnil nazaj na prvotno mesto, bi bile tod gore izredno visoke.

Kako različne obraze imajo lahko gore, je izredno lepo mogoče opazovati na primeru Batognice in Krna, ki sta na severni strani povsem “utrujena” od ledeniškega preoblikovanja.

Vrh Batognice je točka, ki bi jo bolj kot vrh Triglava moral obiskati prav vsak. Tam je čas za razmislek o smiselnosti, potrebnosti, nujnosti vojn. Hkrati se zaveš, da nam je danes neverjetno lepo, da svobodo zares lahko živimo.

Z vrha Krna so Julijske Alpe kot na dlani, zato je kar težko oditi v dolino.

Pogled proti Bavškemu Grintovcu z Mangartom in Jalovcem v ozadju lepo pokaže, kako sta soodvisna živa in neživa narava, kako drevesne vrste uporabljajo naravne pogoje za rast in kako višina vpliva na to, katere vrste rastejo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo več takih dni. Ampak življenje je “balance”, a ne?