Nekaterim nam je bil lansko leto podarjen čas, ki ga prej v taki obliki in količini ni bilo mogoče preživljati. In če je bilo po eni strani to res nekaj, za kar sem lahko hvaležen, pa sem se obenem počutil grozno ob dejstvu, da smo za sodoben način življenja pripravljeni žrtvovati toliko časa, da ne moremo več kakovostno živeti. Lani sem namreč po dolgem času resnično imel možnost doživljati pomlad tako, kot bi si želel vsako leto. S svežimi jutri, polnimi ptičjega petja, z opazovanjem brstenja rastlin, s prebujanjem narave, … Spet sem se lahko priklopil, ponovno zaživel. In obenem dojel, da v normalnem ritmu službenih obveznosti teh občutkov enostavno ne morem doživljati. Vožnja, pisarna, hitenje, opravki, obveznosti, … Vikend odklopi ne zadoščajo. Jasno mi je, zakaj se ljudje tako močno ločujemo od bistva, tudi od narave. Pa čeprav se zdi, da veliko časa preživljamo v njej. Žal večinoma zaradi zadovoljevanja potreb po rekreaciji in ne po tem, da bi res živeli in razumeli.