Tu pa tam se turna smuka kar prileže. Karavanke so udoben poligon za urjenje tistega dela turne smučarije, ki gre vsem na živce, pa vedno ga je veliko, skoraj na vseh turah. Torej “basanje” čez goste, mlade gozdne sestoje, ozko manevriranje po vlakah, smuk vožnja čez položne čistine (planine, rovti, …), pogosto spreminjanje tehnike vožnje glede na hitre spremembe snežnih razmer (trdo, mehko, kložasto, …). To velja predvsem za južna pobočja. So pa Karavanke med “varnejšemi” cilji tudi v obobju, ko plazovne razmere niso idealne. Za to mejno gorovje velja izpostaviti še eno pomembno lastnost. Gre za prvovrstne razglednike, od koder so Julijci kot na dlani.

Ptičji vrh je eden izmed omenjenih krasnih razglednikov, škoda, da je ture tako hitro konec. Še pošteno se človek s svojim sotrpinom naklepetati ne more.

Prav neverjetno se zdi, kako močno je v zadnjih 10-ih letih napredovala in se razvila turno smučarska oprema. Le kdo bi si lahko mislil, da bomo danes vozili smuči, ki so široke kot nekdanji bord-i, da bomo hodili s pancarji, ki so lahki kot Crocs-i in okovjem, ki ga skoraj ni. Edo se je spremembam upiral zagotovo najdlje od vseh, pa daleč največ turno smuča. Podobno tako, kot se je upiral pametnemu telefonu. Zdaj pa že med vzponom komunicira z dolino. Neverjetno!

Da bo v letu 2022 čim več lepih dni v naravi, s pravo družbo, želim najprej sebi, pa tudi vsem, ki zaidete na ta blog.