Ales Zdesar

Na prepihu

V zadnjem času se mi pogosto zastavlja vprašanje, zakaj me država kot javnega uslužbenca sploh plačuje? Zato, da bi mislil s svojo glavo, tehtal interese, presojal vplive in posledice ter glede na znanje, izkušnje in zakonske okvire strokovno presojal ali pa, da bi brez razmišljanja dobesedno in izključno po črkah zakona izpolnjeval zakonska določila, pa čeprav so bodisi zastarela, neživljenjska, neuresničljiva, zmotna in še kaj. Da ne omenjam, da bi bilo potrebno izpolnjevati le tista določila, ki državi trenutno ali po nekih osebnih kriterijih ljudi na položajih ustrezajo, ostala pa pustiti pri miru. Vseskozi slišim tudi želje ljudi na položajih, da bi bilo potrebno vse spraviti v zakone, v pravilnike, … Za vsako zadevo, o kateri odločam kot javni uslužbenec, bi po njihovem morala biti dobesedna in konkretna podlaga v zakonu. Dragi moji, v takem sistemu ne potrebujete nobenega izobraženega kadra več, še več, ni vam mar za preprosto kmečko logiko, stoletno znanje ljudi, ni vam mar za razvoj, za varstvo, … V takem sistemu potrebujete računalniški sistem ali pa ubogljive in upogljive ljudi, ki bodo brez vprašanj prepisovali zakone in pravilnike. Policijska država.

20150528-IMG_9272-1

Da pa se ne bom spotikal le v “državo” (ta oznaka mi gre sicer na živce, saj smo država vsi) pa me skrajno žalosti tudi dejstvo, da tudi takrat, pri čemer so seveda izjeme, ko se kot javni uslužbenec v službi države približaš želji ljudem, njihovim interesom, jim pomagaš, svetuješ, iščeš načine za uspešno premostitev ovir, kljub nenehnim obljubam, stiskom rok in uradnim odločbam, gladko dobiš nož v hrbet. Včasih ugotoviš, da te nategnejo že med postopkom, drugič med izvedbo. Potem ne vidiš več izhoda. Potem se kar naenkrat spet vprašaš ali ne bi bil raje robot in dobesedno prepisoval odločbe zakonov in predpisov. Karkoli narediš, na katero koli stran se postaviš, je gladko narobe. Pa razumi, če lahko.

20150528-IMG_9289-2

Večerna Pokljuka

Pred časom sem dobil povabilo Tržiškega foto kluba za vodenje foto izleta. Bil sem naravnost počaščen. Premišljeval sem, kam hudiča naj jih peljem v okolico Tržiča, da bo vsaj malo zanimivo. Potem pa sem dognal, da ne morem Tržičane peljati na izlet v njihov revir, ker bi bilo to smešno. Moralo bi biti ravno obratno.

20150529-IMG_9360-2

Odločil sem se za Pokljuko, ki jo dobro poznam, oni pa malce manj. In je bil kar zadetek v polno. Tako fletno smo se imeli, da je bil potreben nočni dodatek ob Blejskem jezeru, pa tudi tam sem jih moral na koncu kar malce priganjati, da smo šli končno v postelje. Luštno popoldne in krasen večer.

20150529-IMG_9353-1

20150529-IMG_9379-3

20150529-IMG_9397-5

20150529-IMG_9415-7

20150529-IMG_9417-8

20150529-IMG_9432-9

20150529-IMG_9434-10

20150529-IMG_9436-11

20150529-IMG_9438-13

Travniki nad Nemiljami

Saj vem, da bi bili lahko doma ali pa bi se pajsali po trgovinah, po igralih, na kofetkih, se znojili na kolesu, v fitnesu, … Ampak trenutno so travniki tako lepi, da bi bil greh ostati v betonski džungli. Še mali triletnik je vzdihnil: “A ni lepo tukaj?” Kako bi že rekel domačin: “Tisto lepoto si poskusi na kruh namazat.” Vsak vidi svet okoli sebe na svoj način.

20150527-IMG_9112-1

20150527-IMG_9208-2

20150527-IMG_9238-3

20150527-IMG_9244-4

20150527-IMG_9251-5

20150527-IMG_9260-8

20150527-IMG_9261-9

20150527-IMG_9262-10