26
201526
2015Tu in tam imam priložnost, da izvedem strokovno vodenje tujih državljanov po parku. Tokrat so nas obiskali nemški študentje geografije, ki so si zaželeli vodenja po Trenti. Izbrali so si čudovit dan. Konec dneva se mi je zdelo, da tudi, če ne bi cel dan izrekel nobene besede, bi bili študentje navdušeni in presrečni. Prihajajo namreč iz dela Nemčije, ki je ravninski in kjer ni moč videti čiste reke ali povsem naravnega gozda, kaj šele visokih hribov. Že na poti na Vršič je bilo vzdihovanja za nekaj kamionov. Kar je nam, ki živimo v teh koncih ter po vrhu še delamo v izjemnem okolju, samoumevno, veliki večini prebivalcev tega sveta, ni. Lepo je bilo videti srečo mladih ljudi, ki so iz neoporečnih potokov v Trenti z navdušenjem pili vodo in se čudili bistrosti, čistosti in lepoti vodotokov. Če jih v popoldanskih urah ne bi voznik avtobusa zaradi strogih pravil časa vožnje začel priganjati k odhodu, sem prepričan, da Trente ne bi zapustili pred nočjo. Odkrito so na koncu priznali, da nam močno zavidajo, kako in kje živimo. Pa niso mislili samo na narodni park, temveč na Slovenijo kot državo, ki jo v okviru študijske ekskurzije raziskujejo celih 8 dni.
21
2015Glede na vreme smo od predvidene dvodnevne delavnice lahko izvedli le en dan, ki je bil tu in tam tudi precej deževen. A tudi to ima svoje prednosti. Končno lahko preizkusiš opremo v razmerah, pri katerih firme kamer na papirju zagotavljajo brezhibno delovanje. Največja prednost pa je v tem, da v slabem vremenu ni bojazni, da boš srečeval ljudi tudi na bolj obljudenih lokacijah.
Odziv na delavnico je bil nad pričakovanji, udeležili pa so se je nekateri prekaljeni mojstri, od katerih se redno tudi sam učim. Krasno je bilo tudi dejstvo, da smo imeli priliko spoznati sisteme kamer, ki so v zadnjih letih naredile pravo revolucijo in so danes prava konkurenca zrcalno refleksnim kameram. Med udeleženci je bilo namreč nekaj fotografov, ki redno uporabljajo to opremo.
Dan smo zatrpali s fotografiranjem lokacij, ki so nekaterim zelo blizu, večina pa jih je videla prvič. Ustavili smo se pri Ruski kapelici, ki ima žalostno zgodovino. Vredno se je ustaviti tukaj in vsaj za trenutek pomisliti na ljudi, ki so nam utrli pot na prelaz Vršič. Postali smo na Šupci, potem pa smo se peš podali po najzgornejšem delu Soške poti. Ustavili smo se pri Kugyju, Turarjevi domačiji, v Mlinarici, slapu ob Juliani, botaničnem vrtu Juliana, v zaselku Pri Cerkvi. V močnem dežju smo šli v Lepeno in Šunikov gaj. Za konec smo se ustavili pri Velikih koritih Soče.
Mlinarica
Brv čez Sočo
Botanični vrt Juliana
Lepenca in Šunikov gaj
Lepenca in Šunikov gaj
Kraljica vseh rek – Soča


























