13
2011Okoljski problemi so tema, o kateri vsi radi govorimo, vključno z mano. Radi kritiziramo, polna usta nas je ukrepov, ki bi jih morali sprejeti, problemov, ki bi jih morali rešiti, sprememb, ki bi jih morali sprejeti.

Tipična okoljska tema, ki je tudi aktualna je predvidena gradnja TEŠ 6 in možnosti gradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško. Čeprav sem načelno proti vsakršni gradnji, ki bi bodisi povečala emisije CO2 ali pa pomenila jedrsko tveganje, pa po temeljitem razmisleku in pogledu samega vase, ugotavljam, da nimam imeti pravice biti proti. Zakaj? Preprosto zaradi dejstva, ker uporabljam električno energijo na vsakem koraku, ravno zdaj ko pišem objavo, zvečer prižgem luč, ponoči sušilca ali pralni stroj, itd. itd. itd. Lahko sem proti gradnji omenjenih objektov, ampak potem moram pa nehati uporabljati električne naprave. Pika. Zadeva je precej bolj enostavna, kakor se zdi. Energetskih objektov ne bi potrebovali, če ne bi potrebovali elektrike. Ker pa jo uporabljamo in to na veliko, je sedaj samo vprašanje, kakšne objekte bomo gradili.
Pa na hitro poglejmo. Hidroelektrarne so dokaj čista oblika proizvodnje električne energije, vendar pomenijo katastrofalen poseg v naravo, vpliv na rastlinski in živalski svet, vpliv na vodne procese, na hidrološke razmere. Termoelektrarne vplivajo na kvaliteto zraka in na izpuste CO2 in s tem na segrevanje ozračja. Jedrska energija pa je sicer čista, vendar nosi s seboj največje tveganje in problematiko shranjevanja radioaktivnih elementov. Tu so še sončne in vetrne elektrarne, sončne so drage in problematične glede shranjevanja energije, zavzamejo veliko prostora. Vetrne pa so lahko le dodatek neki konvencionalni proizvodnji na območjih, kjer je vetra dovolj in kjer vetrne turbine ne vplivajo na izgled krajine in živalski svet. Sam zagovarjam jedrsko energijo. Na tem mestu ne bom razlagal zakaj, ker bi bilo to predolgo. Kakorkoli že, najbolj pomembno je, da ljudje na individualni ravni spremenimo razmišljanje o elektriki, nehamo biti dvolični in sprejmemo svojo individualno odgovornost. Kaj hočem povedati. Ko prižgeš luč, se moraš zavedati, da s tem škodiš naravi, drugim ljudem in potencialno ogrožaš življenja tisočim, mogoče stotisočim ljudem. Za npr. nesreče v rudnikih (kopanje premoga), v jedrskih elektrarnah, na hidroelektrarnah, niso krivi le upravljavci teh objektov, politiki in gospodarstveniki, ampak tudi in predvsem ti sam. Ker zaradi tebe so ti objekti sploh zgrajeni in delujoči.
Na koncu še ena misel glede tistega, kar ostane pri delovanju energetskih objektov oz. na splošno o odpadkih. Tudi pri tem mora obstajati individualna odgovornost. Zvenelo bo grdo, vendar je to načelno pravično. Če imamo Slovenci jedrsko energijo in jo uporabljamo, potem mora biti vsak državljan, ki to energijo uporablja, pripravljen imeti jedrske odpadke pod svojo hišo.
08
2011Lepi dnevi so tudi z mojih turnih smuči, cepina, derez in čelade pobrisali prah. Že dolgo sva z Edijem planirala kakšno turnosmučarsko turo. Odločila sva se za Vrtačo, za njeno južno grapo, ki jo vsak jasen dan gledam iz službene kuhinje. Večer pred turo sem sicer malenkost v dvomih glede izbire smeri, ker je moja trenutna kondicijska pripravljenost na psu. A z motivacijo in izkušnjami se da tudi ta del prelisičiti.
Ob natikanju pancarjev na Ljubelju razložim Ediju delovanje plazovne žolne, ki jo ima danes celo s seboj, na vzponu na Zelenico pa še način iskanja zasutega pod plazom. Toliko o najini varnosti na turi, a razmere so bile danes daleč od nevarnih, zato ima Edo še čas, da se bolj poglobi v delovanje žolne. Načrtoval sem 2.30 ure vzpona, izkazalo se je, da sva na vrh prilezla po skoraj štirih urah. Mimo Zelenice sva se spustila do Smokuške planine in potem na sedlo Šija. Od tam pa proti vstopu v južno grapo, ki pripelje direktno va vrh. Zadnjih sto višinskih metrov se mi je zdelo, da plezam toliko časa, kolikor sem porabil za celo turo. Skoraj sem že obupal, pa sem pomislil, da moj vzpon v živo spremljajo sodelavci iz kuhinje ali pa prek teleskopa, zato sem skorajda poletel na vrh.
Smučala sva le zgornji del grape, ožjega sva preabručala, lahko bi dejali, da sva se prešvercala čez. Razmere so bile zelo neugodne, zato si nisva privoščila napak. Najbolj nevarni odsek celotne ture je bilo prečenje strmih trav do speglanega smučišča, na katerih je Edo skorajda oddrvel v dolino. Potem pa joj, prejoj. Smuka kot iz pravljice, po putru, skoraj v plesnem ritmu. Na Zelenici obvezna kava in Cocacola ter natančna analiza. Do avta sva nato odplesala še eno čudovito vijuganje.
Z Edijem je v hribih vedno lepo, vedno izbereva kakšen zanimiv cilj, danes pa sem dobil občutek, da je postal že kar izkušen gornik in turni smučar. Danes je bil Edo “leader”, kar je bilo res lepo videti.
Foto: Edo Krnič
Par besed in fotk pa še na Edijevem blogu: www.lukazoja.si











