29
2010Še nikdar nisem na turni smuki toliko malo smučal kot včeraj. Zato pa sem užival v miru in zimski gorski idili.
V mrzlem jutru sem prek Rudnega polja skočil najprej na Uskovnico in proti Čiprju. Snega komaj za vzorec, čez nebo se je vlekla koprena, prsti so nohtali.
Po zgubljanju v gozdovih pod Mesnovo glavo sem le nekako prišel na planino Konjščico, kjer me je prvič ogrelo sonce.
Presenečen sem bil nad skromno snežno odejo, ki jo je popolnoma zbil zadnji dež. Odločim se, da grem pogledat višje pod Draške vrhove, v upanju na boljše razmere.
Na Jezercih sem kljub številnemu obisku Velikega Draškega vrha ocenil, da so razmere zaradi kložastega snega prenevarne, zato sem se obrnil proti Srenjskemu prelazu.
Po kratkem in strmem vzponu sem si končno obetal nekaj smuke, saj je ponavadi smuka za Viševnikom zaradi senčne lege lahko prav uživaška. Toda tokrat je bila tudi tam prav zoprna in nevarna kloža. Ozrem se še proti Malemu Draškemu vrhu, ki se mi tokrat zdi prav nemarno strm, pa čeprav sem ga pred leti že presmučal. Tokrat presenečen opazim 4 gornike, ki se spuščajo z vrha brez cepinov in derez???
Odločim se, da bom pse pustil kar na smučeh in se počasi spustim levo od konte pod Viševnikom. Že po nekaj metrih ugotovim, da sem se odločil prav, saj so razmere res neugodne. Sprehodim se po lažjem svetu okoli Viševnika do Kačjega roba, kjer končno odlepim pse in odsmučam na Rudno polje.
Tudi to je turna smuka, veliko hoje in bore malo smuke. Nisem imel ravno sreče pri izbiri ture, bilo pa je samotno in lepo. Razgledi pa spet ubijalski.
23
2010Pa sem preživel še eno leto na blogerski, spletni, internetni, globalni sceni. Sedaj je čas, ko delimo želje, ko smo nostalgični, ko smo motivirani za spremembe, za nov zagon in delo.
Letos sem največkrat slišal besedo recesija. Včasih sem mislil, da bodo ob recesiji prazne police v trgovini, da ne bo bencina, elektrika bo le zvečer, za TV dnevnik. Pa sem se krepko zmotil. Danes je kljub recesiji vsega preveč, a premalo za revne, brezposelne, bolne, stare in mlade. Posameznik se ne zna več odreči priboljškom zato, da bi si tisti, ki nima nič, privoščil vsaj nujno potrebno. Sem mislil, da sem sam kaj drugačen, a ne vem, ne vem če. Sem del te “ovčje” množice, ki jo vodijo finančne koorporacije, elite, pa kar koli že to pomeni.
Saj bi vam zaželel zdravja, pa to pomeni, da zdravniki ne bodo imeli dela, farmacevti pa zaslužka.
Saj bi vam zaželel službo, pa to pomeni, da bo vseh ostalih 100 prijavljenih na razpis ostalo brez nje.
Saj bi vam zaželel, da si lahko privoščite nov avto, po možnosti terenca, pa bi to pomenilo še hitrejše segrevanje zemlje in kakšno živalsko žrtev več ob izlivu nafte v morje.
Saj bi vam zaželel, da bi živeli v miru, sreči in sožitju, pa bi to pomenilo udarec policiji, sodstvu in nevoščljivemu sorodniku.
Saj bi vam zaželel, da uspete v kakršnikoli karieri, pa bi to lahko pomenilo špetir v vaši družini.
V vsej navlaki sodobnega sveta še vedno največ šteje stisk roke prijatelja, topel objem sorodnika in poljub najbližjega. Naj vam leto 2011 prizanese s količino navlake, bogati pa s količino stiskov, objemov in poljubov.
21
2010Spet sem imel srečo pri izbiri termina za preživetje vikenda na Pokljuki. Družinski paket s prijatelji v topli koči, sankanjem podnevi, kartanjem ponoči, ob jasnem vremenu, čarobnih nočeh in s sladico turne smuke. Tokrat sem celo načrtno naredil nekaj fotk, s katerimi sem tudi resnično zadovoljen.
V teh dneh sem se večkrat spomnil na Edija, ki mu že dolgo obljubljam tak vikend nekje v ali pod gorami, pa nekako ne znamo uskladiti vseh želja in obveznosti. On je tokrat zmrzoval in garal v Istri, mi pa smo se “mučili” v pršiču, delno tudi z njegovo turnosmučarsko opremo, za katero res lepo skrbi. Upam, da mu bom s tole objavo naredil kaj skominov.
Po sneženi noči, ki je prinesla kakih 40cm pršiča, sva z Mohorjem, ki je mimogrede prvič stal na turnih smučeh, odrajsala proti Lipanskemu vrhu. Redko kateri novinec ima na prvi turi take razmere, pa še malo sem ga “nategnil” in mu dejal, da bova hodila kakšno uro. V resnici je bilo hoje za dve uri in pol.
Zaškripalo je pod palcami, hrbet nama je grelo sonce, nad nama so bučale smreke, tišino sva trgala z nenehnimi komentarji o čudovitem dnevu, o smislu gibanja v naravi, o turni smuki, …
Mohor je bil za prvi turnosmučarski vzpon res neverjeten, nobenega jamranja, nobenih problemov s hojo, ki je včasih za začetnika kar neprijetna. Če se samo spomnim naših začetkov, s kratkimi smučmi, brez vedenja o plazovih, ampak samo z eno nebrzdano željo po smuki.
Kmalu nad Lipansko kočo se odprejo veličastni pogledi na Pokljuko in bohinjski del Julijskih Alp. Od tu naprej je vzpon samo še vzdihovanje, a ne zaradi napora, ampak zaradi lepote.
Meni se je celoten vzpon smejalo skorajda do ušes, ker sem vedel, kaj naju čaka navzdol. In nisem se zmotil. Na vrhu sem sicer pomislil še na enega prijatelja, Luksija in njegove sanje o naj smučki, ki jasno ne obstaja. Sem se pa tisti dan strinjal z njegovo teorijo, da bi moral imeti za vsake razmere druge smuči. Ta dan bi rabil “ta široke”, ampak potem pa ne vem, če bi sploh preživel od užitka.
Ob plavanju po nedotaknjenem pršiču sem bil prepričan, da tako dobre “pele” še nisem doživel, a kaj ko sem to izjavil skorajda vsakič, ko so bile podobne razmere. In spet sem izjavil, da je turna smuka najlepše početje v naravi, a kaj ko sem enako oznako prilepil plezanju in kolesarjenju. Ne vem, če se bom lahko do konca življenja odločil za eno od naštetih. Upam, da ne, ker bo to pomenilo, da vse troje še vedno počnem.
Za zaključek pa še nekaj utrinkov tega nepozabnega vikenda.






















