11
2009Rudno polje – Uskovnica – Konjščica – Mesnova glava – Konjščica – Rudno polje. Danes sem imel družbo, ki je že težko boljša. Eden najboljših poznavalcev Julijskih Alp, Jože Mihelič se mi je tokrat pridružil na terenskem ogledu. To je tako, kot bi imel s seboj enciklopedijo, toliko podatkov, zgodb in izkušenj nosi Jože s seboj. In vedno je to pripravljen deliti z drugimi.
Jože je tudi odličen fotograf. V bistvu sem se marsikaj od njega naučil. Vedno pa pravi, da je za dobro fotografijo narave treba hodit v naravo in opazovat okolico. Tako enostavno, pa vendar kar naporno. Kolikokrat je potrebno sneti težak nahrbtnik, menjati objektive, zgodaj vstati, prehoditi n kilometrov, zagristi v hribe, gore, itd.
Jože s pogledom prek Uskovnice na greben Peči.
Ko sem prvič poslušal Jožetovo predavanje ob njegovih diapozitivih, sem doživel enega najbolj ganljivih trenutkov nasploh. O hribih, ljudeh, živalih, vodi, gozdu in rožicah je govoril s tako ljubeznijo, kot bi bili vsi njegovi najbližji sorodniki.
Če žlite tudi sami doživeti podobno izkušnjo, lahko pridete poslušat Jožeta v ponedeljek, 16.3.2009 ob 18.00 v Kinoteko, kjer bo predaval v okviru Gorniškega festivala. Več tukaj, intervju z Jožetom pa tukaj.
Mesnova glava je vrh v grebenu Ablance nad planino Konjščica in je alternativa vrhovom, ki so v trenutnih razmerah bolj nevarni. Na Mesnovo glavo sicer sploh nisva imela namena pristopiti, Jože mi je namreč hotel pokazati Močile, jaso na sedlu, kjer so poleti majhni bajerji. Ker sva malce zgrešila sva se do sedla povzpela prek Mesnove glave.
Razgledi kot pravi Jože “famozni”, čeprav naju je vmes za nekaj minut dosegla tudi snežna ploha. Joj, kako je še vse zalito, kamorkoli pogledaš, res neverjetne količine snega.
Smuka? Po pršiču seveda. Kdor išče ta najde.
10
2009Nekateri prisegajo na širokokotne objektive in s tem na bolj celovit, širši pogled na predmet fotografiranja, spet drugi so nori na tako imenovano makro območje, na detajle. Sam sem bolj na strani širokih pogledov, predvsem zato, ker imam že tako ali tako rad širjave v pokrajini, tudi v glasbi. Nekako ne vidim dreves, če ne vidim gozda.
Kaj sploh hočem povedati. Ljudje smo zašli v podrobnosti, v detajle, pozabili pa smo na celovit pogled. Samo poglejte kam je odbrzela znanost v zadnjih desetletjih. Nešteto novih vej, nešteto specializacij, razkroja posameznih ved, vsaka pa v svojem vrtičku. Skupnega pogleda na probleme sveta pa noben znanstvenik, nobelov nagrajenec, doktor, itd. ne zna podati. Preveč gledajo le v lastno skledo, čez rob le nekateri. Seveda je znanost napredovala in odkrite so bile prenekatere čudovite stvari, toda kako z boga smo sredi največje finančne, gospodarske in okoljske krize v zgodovini človeštva?? Jaz si ne znam odgovoriti, saj nam vsak dan servirajo, da imamo izredne finančnike, izredne politike, izredne gospodarstvenike, izredne energetske svetovalce, nešteto doktorjev znanosti. Kaj sploh delajo? Verjetno skrbi vsak zase in svojo blaginjo, nekaj jih odstopa, pa jih hitro izločijo.
Prepričan sem, da manjka celovitega pogleda na svet, na celotno človeštvo in predvsem na Zemljo. Manjkajo nam znanstveniki tipa “vse v enem”, ki bi jasno, brez sprenevedanj povedali človeštvu, da je dosti “zajebancije” in da je treba ustaviti naše zastrupljanje planeta. Dosti je bilo spraševanja o tem, ali ljudje vplivamo na spreminjanje planeta (predvsem na segrevanje ozračja) ali ne. Kakšno je le to sprenevedanje, če sekamo enormne količine gozdov in s tem uničujemo ekosisteme, ki so hrana in zrak za vse žive organizme, onesnažujemo zemljo in zrak, gradimo ceste, mesta preko močvirij, kmetijskih površin, gozdov, rek, jezer, morij, izrabljamo pitno vodo za nepitne namene, iztrebljamo živalske in rastlinske vrste, izrabljamo neobnovljive vire in hkrati z njihovo uporabo v atmosfero pošiljamo milijarde ton CO2!?! Kako za vraga nimamo vpliva? Naj si tak znanstvenik upa to v obraz povedati avstralskemu indijancu, bušmanu ali tibetancu, ki skupaj proizvedejo 0 ton CO2 in živijo z naravo tako, da se le ta lahko nemoteno obnavlja.
Končno moramo začeti gledati na Zemljo kot živ planet in ne na kup kamenja in bazene slane vode. Spet bi se morali povzpeti visoko in pogledati z daljave na Zemljo, ta čudovit modri planet.
09
2009Že v prejšnji objavi sem hvalil vikend paket sonca in razgledov. Nadaljujem zgodbo, tokrat na drugem koncu Slovenije.
Zjutraj so pred hišo že zapeli kosi. Gregorjevo se bliža, pomlad pa razen v hribih že budi zaspane čute.
Greva na morje, na sprehod po solinah.
Hudirja, spet en kičast dan, baterije se filajo s svetlobno hitrostjo.
Počasi se tudi soline prebujajo z zimskega sna in jesenskih poplav.
Jate galebov si imajo kaj povedati, prav živahno vpijejo en na drugega. Spet pa sem zaradi neučakanosti doma pozabil daljnogled. Napaka!
Vetrič petrič je kar grizel v najine kosti, toda našlo se je zavetrje, kjer sva stikala za detajli in se nastavljala soncu. Prvovrstni užitek.
Našel se je tudi bralni kotiček, takoj za glavnim morskim nasipom.
Najin sprehod je potekal po opuščenem delu solin, tam kjer je mir, kjer so živali in kjer je nek duh preteklosti.
Spet se vrneva po injekcijo dobre volje in morskega zraka. Do snidenja!




























