14
2009Odkar večkrat primer fotografski aparat v roke, se zdi tudi kratek sprehod v najbližji gozd posebno doživetje.
Oči so začele drugače gledati, iščem motive, zanimajo me prej nezanimive stvari. Redko sem na primer v gozdu pogledal navzgor, zdaj to redno počnem in opazujem krošnje.
Opazim detajle na deblih, lubju.
Spoznal sem lesne gobe, ki jih je nešteto, vse izjemnih oblik.
Zdaj znam prisluhniti tudi vodi v gozdu, majhnim potočkom, ki so v gozdu še kako dragoceni.
12
2009S Tomažem sva danes na smučeh obiskala dele Pokljuke, ki so še razmeroma malo obiskani. Z Mrzlega studenca sva se proti vzhodu začela spuščati proti Stari Pokljuki.
Že kmalu sva iz gozda zapeljala na prvega od številnih rovtov (rovt pomeni krčevina gozda). Rovti so kot oaze v zavetju nepreglednega smrekovega gozda. Čeprav se prenekateri rovti že zaraščajo, pa jih je nekaj še vedno prav lepo urejenih.
Lastniki rovtov so si na prisojnih legah postavili stanove, ne manjkajo pa tudi svisli in kakšen hlev. Vse skupaj je lepo umeščeno v naravni prostor in na neprisiljen način poudarja človekovo prisotnost.
Zaradi krčenja gozdov za potrebe pridelave sena in zaradi nagnjenosti terena proti vzhodu in severovzhodu se odpirajo čudoviti pogledi na Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.
Sprehodila sva se čez številne rovte, ki si sledijo po tekočem traku, eden lepši od drugega. Preko Stare Pokljuke sva se spustila do vstopa v Pokljuško sotesko, kjer sva zaključila najin današnji sprehod.
Čeprav velja povabilo vsem, da si privoščite to zimsko avanturo po neobljudeni Pokljuki, pa vas opozarjam, da tukaj ni prostora za množičen turizem. Čez leto je na rovtih še vedno čutiti pridno roko domačinov, pozimi pa so to kraji, kjer se rada zadržuje divjad, ki ima rada mir in tišino.
09
2009Takole je danes vzšla Luna nad Kalškim grebenom. V manj kot minuti se je prebila čez greben in zasijala v vsej svoji moči.
Sprehod nad Povljami je lahko ob večerih pravo doživetje. Danes nama je pot osvetljevala Luna, ki je bila za kakšno dobro fotografijo čisto premočna, je bil pa zato Storžič odet v svojo značilno kapo, ki napoveduje slabo vreme.
Ob tem sem se spomnil dogodka, ki se je zgodil pred kakšnimi 13 leti, ko sva se s kolegom peljala iz Ljubljane po stari cesti proti Kranju. On je rojen Kranjčan in vse življenje živi v Kranju. Ko sva se na tisti prelep pomladni dan pripeljala čez Kranjsko polje na Orehek, se je nad kuliso Kranja ponosno kot vedno dvigala piramida Storžiča. Pa me moj kolega vpraša: “Ti, a ti veš katera gora je tale, ki tako mogočno kraljuje nad Kranjem?” Me je skoraj kap.
Saj res, moram ga vprašat, če je že bil gor. Če je to prešprical, ga bom letos popeljal na ta famozni razglednik in mi bo lahko zastavil vprašanje: “Ti, katero mesto pa leži tukaj spodaj pod Storžičem?”












