11
2007V letu 2006 je bilo o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju ozračja slišati toliko kot prej nikoli. Znanstveniki so se kljub redkim izjemam poenotili, da človek s svojo dejavnostjo ogroža stabilnost ozračja. S prekomernim vnosom toplogrednih plinov se ozračje segreva bolj kot bi ljudje želeli, v škodo nas samih in v škodo vsega živega sveta na Zemlji. In v škodo vseh tistih, ki prihajajo za nami. To škodo je težko izračunati, saj se ljudje bolj ukvarjamo z računanjem trenutnega blagostanja v denarnici in povečanja le-tega, pa tudi če gre to na račun prekomernega izkoriščanja naravnih surovin. Kaj nam bo pomenilo bogastvo in materialne dobrine, če ne bomo imeli kje živeti? Če ne bomo imeli osnovnih dobrin, kot so pitna voda, svež zrak, rodovitna zemlja? Če bo Gaja (grška boginja Zemlje; ime se uporablja za Zemljo kot žvi organizem) umrla?
Veliko je tistih, ki se nenehno sprašujejo ali res človek s svojo dejavnostjo vpliva na podnebne spremembe. Obenem trdijo, da so zagovorniki te teze samo novodobni podjetniki, ki služijo ali pa hočejo zaslužiti na račun zelenih idej, ki so moderne in se dobro prodajajo. Že mogoče, da je nekaj takih, toda ali mora res človek doživeti tragedijo, katastrofo, da se zave, da dela narobe. Ali v 21. stoletju ne premore toliko znanja, izkušenj, morale, da bi ustavil vlak, ki drvi v prepad?
Vprašanja o tem, kdo povzroča taljenje ledu na severnem in južnem polu, dvig temperature na vseh celinah, taljenje ledenikov v Alpah, Andih, Himalaji, kdo povzroča nestabilnost v naravnih procesih, itd. so povsem odveč. Človek mora spregledati, da ne glede koliko prispeva k podnebnim spremembam, njegova dejavnost povzroča hude tažave Gaji. Tudi Gaja tako kot človek teži k ravnovesju (temperatura, količina kemičnih elementov, organskih snovi, …). Če ravnovesje porušimo tako močno, da se ga ne da več vzpostaviti, sledi konec zgodbe o življenju. Življenju, ki ga imamo tako močno radi. Ali ne?
11
2007Veliki vrh v Košuti je nekakšna stalnica na najinem potikanju po hribih. Kadar nama ni za vrh, se povzpneva vsaj do Kofce gora, drugič se malo potikava po grebenu, tretjič jo mahneva na Kladivo. V zadnjem času imava prakso, da že zgodaj zavijeva s poti, ki pelje proti Kofcam in se po strmih travnikih dvigneva na veliko ravnico južno od vrha, ki je izredno prostrana – skratka balzam za dušo. Od tu jo kar po ‘direktni’ zgrizeva na vrh. Čeprav je ime gore Veliki vrh, pa to ni najvišji vrh grebena Košute. To seveda ni ne vem kakšna novica, verjetno pa malo kdo ve kako je ta slikoviti greben nastal. Z južne strani se kaže v sicer razmeroma strmi, pa vendar travnati podobi. Če si greben ogledamo iz severne avstrijske strani (lep pogled na greben je iz vrha Ljubeljske Babe oz. Košutnice) pa nas bo kar malo zmrazilo. S stran grebena je namreč strmo prepadna in v nekaterih redkih primerih (npr. Košutnikov turn, Veliki vrh), kjer ni popolnoma krušljivo dostopna prek plezalnih poti. Nastanek je povezan z nastankom Alp, tektoniko plošč in narivanjem kamnin. Nekoč v geološki zgodovini je namreč na prostoru slovenskih Alp obstajalo globoko morje, kjer so nastajale kamnine, ki danes gradijo naš Alpski prostor (večinoma apnenec). Zaradi globalnega pojava tektonike plošč (premikanje oceanskega dna in kontinentov) je takoimenovana Afriška plošča začela pritiskati na Evropsko (v resnici na Jadransko ploščo, ki je del Evroazijske tektonske plošče). Močni pritiski so začeli dvigovati del Evropske plošče ob tektonskem stiku, morje je odteklo, začele so se dvigovati Alpe. Dvigovanje Alp je spremljalo tudi močno potresno dogajanje, ob katerem so se deli ozemlja spuščali, drugi dvigovali. Pritiski od juga proti severu so ustvarili tudi narivno zgradbo naših Alp. Narivanje je potekalo tako, da so se deli kamnin (globine tudi več 100 metrov) iz južnih predelov začenjali premikati proti severu in se narivali na severno ležeče kamnine. Tako se je lahko zgodilo, da so se kamnine iz prvotnega mesta nastanka premaknile tudi za 30 km. Košutin greben je tipičen primer narivne strukture, kjer je narivanje potekalo od juga proti severu. Tako je nastala severna strma stran grebena in južna položnejša. Ne smemo pa pozabiti še na procese erozije, ki je dodatno izoblikovala greben ter na delovanje ledenikov.



10
2007Konec septembra 2006 smo jo mahnili na sicer povsem turnosmučarski cilj nad Komno. In če se pozimi tod naokoli potikajo horde smučarskih navdušencev, je jeseni Lanževica redko obiskana. Pri koči na Komni in Bogatinu je bilo glasno in veselo, že nad prvim prelazom nad kočo pa sta nas do vrha Lanževice spremljala mir in samota. Razgledi se odprejo šele tik pod vrhom, ki je v bistvu razpotegnjen čez vršnjo gmoto Lanževice. Verjetno pa se bo le treba podati na Lanževico pozimi, ko bodo razsežnosti pokrajine Lepe Komne v snegu bolj prišle do izraza. Se pa bojim, da letošnjo zimo te priložnosti ne bomo dočakali.






