Ales Zdesar

Javornik (Ženiklovec)

Na Javornik jo rada ubereva po ‘ta dolgi’ varianti. Avto pustiva v bližini Slaparske vasi in se po gozdnih vlakah in senožetih dvigneva do ceste, ki pelje proti planini Javornik. Začudena ugotoviva, da je cesta splužena čisto do koče na planini in se jeziva kam vse to pelje. Štirikolesniki silijo do konca splužene ceste vse višje in višje v gorsko okolje. Gradijo se novi vikendi, ki so eden od vzrokov za povečan motorni promet. Na planini opazujeva vršno pobočje Ženiklovca, ki naju razočara s skromno snežno odejo. Zavijeva levo na travnik na SZ strani, kjer so razmere precej boljše. Na vrhu se odpre čudovit razgled na okoliške hribe in veselo fotografirava. Spust je bil presenetljivo dober, še posebej sva uživala na senožetih pod cesto. Mir, ki sva ga imela na poti navzgor in spustu so na koncu skalile trume glasnih sankačev, ki so se vile na poti na Dom pod Storžičem.

Dovška Baba

Končno prva letošnja turna smuka. Čeprav sem si po prvem obisku ‘najlepšega turnega smuka v Karavankah’ dejal, da sem gori pa nikoli več, so me novice o veliki količini novozapadlega snega v Zgornjesavski dolini premamili. V prekrasnem sončnem vremenu smo tik nad Dovjem uživali v pogledih na Julijske Alpe. Toda kmalu je vso severozahodno Slovenijo zajela oblačnost s sneženjem. Proti vrhu se je sneženju pridružil še močan veter in razmere so bile res neprijetne. Ker sva oba z Bojano doma pozabila smučarska očala je bila vidljivost pri spustu na vršnem pobočju nična. Sneg je bil zelo spremenljiv. Zaradi vetra se je na večih mestih že naredila skorja, ponekod se je še dal ujeti pršič. Po cesti je šlo presenetljivo dobro, le noge so pekle kot hudič. Nižje smo po senožetih uživali v krasnem pršiču, pa še vreme se je izboljšalo.

Struška

Na del Kravank od Stola proti Peči na Tromeji redko zaideva. Dvakrat sva tod naokoli vriskala s kolesi. Prvič na poti pod Golico, drugič pa sva imela bolj junaške namene osvojiti Trupejevo poldne. Poizkus se je klavrno končal v snegu na najbolj razritem kolovozu kar sem jih kdaj videl. Kot otrok sem večkrat nabiral narcise pod Golico in malo je manjkalo da bi bili ob koncu leta 2006 travniki nad Javorniškim rovtom že pobeljeni. Pa ne s snegom, z narcisami seveda. Najin tokratini cilj je bila Struška. Prek Pustega rovta sva hotela ujeti stezico in ko sva jo zagledala, je bila že daleč pod nama. Spet sva ubrala ‘tržiško’ varianto – naravnost navzgor. Zelo hitro sva se znašla na široki cesti. In takoj sem se spomnil, da je to tista zloglasna gozdna vlaka na planino Svečica pod Struško. Agrarna skupnost Javorniški rovt si je izbojevala pravico do gradnje prave avtoceste do planine, kjer samuje ena sama koča in en sam stan. Z izgovorom, da je treba upravljati s planino na bolj človeški način. Po mojem mnenju krave res ne rabijo avtoceste do svojih pašnikov. Verjetno so bili nameni gradnje precej drugačni od predstavljenih. Verjetno je odveč poudariti, da je planina Svečica res lepa in da bi bilo območje Struške vredno ohraniti pred vdorom motoriziranih vozil.
Vrh Struške je neizrazit in razpotegnjen, dosegla sva ga delno po cesti, večji del po brezpotju, delno po grebenski stezici. Zanimiva pot je bila razgledna, prav tako vrh. Navzdol je šlo hitro, kar naravnost. Lovila sva zaplate snega in gozdno zavetje, kjer je bilo snega glede na okolico kar veliko. Kar prehitro sva bila pri avtu, s pogledom nazaj pa sva obljubila Struški, da se še vidimo.