Ales Zdesar

Ekološka stopinja

Država Kerala je čudovita. Rečni kanali se vijejo skozi nasade kokosa, vrvež na trgih ob rečnih bregovih se prepleta z otroškimi glasovi in njihovo igrivostjo. Ob sprehodu po mestu Kovalum te spremljajo smejoči obrazi domačinov in živobarvni sariji čudovitih žensk. Na ulicah so festivali, smeh se razlega daleč naokrog. Ko doživiš take kraje in ljudi te prihod nazaj v Evropo lahko prizadene, povsod dolgočasni in sitni obrazi.

Kerala je ena izmed najrevnejših držav v Indiji. Vseeno je otroška umrljivost v Kerali manjša kot v nekaterih evropskih državah. Povprečna starost prebivalstva je 72 let, kar je več kot povprečna starost črnega prebivalstva v ZDA. 95% prebivalcev Kerale starih nad 7 let zna brati in pisati in ima celo višji delež prebivalstva s podiplomsko izobrazbo kot ZDA. Pomembno je dejstvo, da je število prebivalcev dokaj stabilno, kar gre pripisati matriarhalni družbi in visoki stopnji pismenosti in izobraženosti med ženskami.

Verjetno se sprašujete kaj ima vse našteto opraviti z ekološkimi stopinjami? Ekološka stopinja je produktivna površina, ki je potrebna za zadoščanje človekovih potreb. Američan ali Evropejec dobi potrebno hrano, snovi in energijo iz celega sveta in vsaka od naštetih stvari porabi del omejene produktivne površine celotne Zemlje. Ekološka stopinja Američana ali Evropejca je precej večja od Indijca. Planet Zemlja razpolaga le z 1,5 hektarja uporabne (produktivne) površine za vsakega zemljana pri današnjem številu prebivalcev. Toda ob današnjih vzorcih porabe potrebuje Zemlja kar 2,3 hektarja produktivne površine na prebivalca, kar pomeni, da smo krepko presegli njene nosilne zmogljivosti. Ekološka stopinja na prebivalca Slovenije je 3,85 hektarja, kar je zelo zaskrbljujoče. Velike ekološke stopinje teptajo uporabne svetovne vire, na primer:
– vsako desetletje se uniči 7,5 % vse plodne zemlje
– v zadnjih tridesetih letih so se za 30% zmanjšale gozdne površine, količina pitne vode in morska okolja
– 1/3 ribjih vrst in 1/4 sesalcev je v nevarnosti za izumrtje
Tako se ob rasti svetovnega prebivalstva nevarno oz. skorajda alarmno zmanjšujejo količine naravnih virov. In če bi cel svet sprejel zahodnjaški način življenja, bi za zadovoljitev potreb prebivalstva potrebovali kar pet takih planetov, kot je Zemlja. Lahko torej pomnožimo velikost Zemlje s pet ali pa naš način življenja prilagodimo naravnim omejitvam našega edinega planeta. Verjetno je druga rešitev precej lažja.
Ugotovimo lahko torej, da prebivalci Kerale ne škodujejo Zemlji. Njihova izobrazba, zdravje in življenjska doba se lahko primerja z zahodnim svetom, ženske so enakopravne, rast prebivalcev je stabilna. Dokazujejo, da lahko človek živi zadovoljno, zdravo in visoko kvalitetno življenje z ekološko stopinjo, ki je znotraj nosilne zmogljivosti Zemlje. Tak način življenja je trajnosten in omogoča lepo življenje današnjega rodu z omogočanjem enako kvalitetnega življenja naslednjim rodovom. Mogoče bi se lahko iz njihove kulture in načina življenja naučili kako ustvariti trajnostno družbo zahodnega sveta.
Še nekaj zanimivosti:
– na vprašanje kako vidi zahodno civilizacijo je Gandhi nekoč odgovoril: ‘Mislim, da bi bila to dobra ideja’.
– pionirji v industrijskem (intenzivnem) kmetijstvu so Američani, ki so v zadnjem stoletju izgubili pol svoje vrhnje plasti plodne zemlje
– v bogatih državah sveta živi približno 20% svetovnega prebivalstva, ki porabi za zadovoljevanje svojih potreb kar 86% svetovnih virov.

Osrednja grapa v JV steni Vrtače

Odlične razmere za smuko so naju z Edijem zvabile na Vrtačo. Ta lepotica se mogočno dviga nad krnico Suho ruševje in ponuja lepe razglede na Stol, Begunjščico, Palec, Julijske Alpe in avstrijske hribe. Smučarsko zanimive so južne in jugovzhodne grape. JV stena Vrtače je v bistvu dolg greben, ki ga sekajo grape z iztekajočimi melišči. Grape so kratke in strme. Osrednja grapa, ki je bil najin cilj, se dviga nad zatrepom krnice Suho ruševje in se zelo hitro postavi pokonci. Najstrmejši del predstavlja kratek skalni skok, ki tokrat ni bil povsem prekrit s snegom, ampak drugačnega sploh ne poznava, ker sva se tod mudila prvič. Kar prehitro sva na vrhu, kjer naju zajame močan veter, tako da se hitro pripraviva za spust. Že takoj na začetku je potrebno vsaj kanček poguma, da se z grebena spustiš v precejšnjo strmino. Odlična podlaga je v sicer ozki grapi omogočala uživaške zavoje, zaškripalo je le pri spustu čez skalni skok. Vrtača nama je res poklonila super turnosmučarsko izkušnjo. Malo adrenalina, super sneg in nora smučarija, pa seveda razgledi na noro gorsko pokrajino. Tura za dušo in telo.

Tokrat objavljam malce širšo foto reportažo, na koncu pa dodajam še filmček, ki ga je Edo posnel s svojim fotoaparatom.

Begunjščica

Begunjščica kot turno smučarski cilj skoraj nikoli ne razočara. Že izhodišče za vzpon (Ljubelj) je postavljeno v osrčje gora. Včasih se je sicer malo neprijetno vzpenjati po robu smučišča Zelenica, vendar se vedno znova zamotiš s pogledovanjem na plazove oz. melišča severnega obraza Begunjščice in razmišljanjem, kje bom pa danes zagrizel na vrh in kje bom pustil sledi vijug pri spustu. Ker sem se počutil odlično, sem se odločil za vzpon in spust po osrednji grapi, ki se izteka na osrednji plaz nad Zelenico. Že pri vzponu sem bil prepričan, da so danes razmere idealne. Brez problemov sem se s smučmi dvignil čez polovico plazu, nato pa kot po stopnicah nadaljeval proti vrhu (cepin in dereze niso bile potrebne). Osrednja grapa je sicer zaradi malo snega ozka, vendar je sneg ravno prav trd. In čeprav se v strokovni literaturi osrednja grapa smatra za alpinistični spust, je v dobrih razmerah za vsakega solidnega smučarja to enkratno doživetje. Trenutno sedim malce utrujen za računalnikom in tapkam sila nepomembne stavke, ampak si pa vseeno mislim: ‘Matr je blo dobr!’