02
2016Navadno sam opazim, da se s svetlobo kaj posebnega dogaja, ta večer pa me je Bojana opozorila, da je zunaj noro nebo. Zgrabim aparat in kot nor stečem na polje. Ker je polno električnih kablov, moram teči kar daleč. A je vredno. Za par sekund, niti ne minut, tako hitro je bilo konec. Pritisnem 5 fotk in se počasi vrnem domov. Prižgem računalnik in pogledam fotografije. Nič posebnega, pač lepo nebo, a kaj, ko bi rabil še kaj v ospredju, da bi uravnotežilo fotografijo. Potem pa začudeno gledam v eno izmed fotk in na njen vidim tekača. Ojoj, ko sem bil tam na polju, ga sploh nisem opazil. No, zdaj pa je tu na fotki, kot nalašč za lep motiv. Seveda spodnje fotke ni bil sposoben ustvariti le fotoaparat. Tega žal ne zmore, potrebna je primerna obdelava fotografije. Bom pa prikazal obdelavo spodnje fotografije v naslednji Fotografski posvetovalnici.
28
2016Nekaj mora biti narobe za našim edinim narodnim parkom. Toliko negativizma, toliko pritiskov, groženj, nerazumevanja, kot jih čutim v zadnjih letih lepo kaže na dejstvo, da bodo potrebne spremembe. Ni kriva le finančna kriza, kriva je zakonodaja, vodenje, upravljanje, … Kamorkoli se obrnem, povsod le kritike, povsod le parcialni interesi, pogledi, jamranje, …
Država ne ve in nima strategije, kako bi upravljala narodni park. Ne izpolnjuje obvez, ne investira dovolj sredstev za ustrezno upravljanje, ne kaže niti interesa, da bi naredila kakšen korak naprej. Na drugi strani so lokalne skupnosti, ki si želijo razvoja, turizma, infrastrukturne posodobitve. Potem so veliki lastniki s potrebami po izkoriščanju naravnih bogastev (gozd). So ljudje, ki živijo v parku, ki si želijo dobrih pogojev za življenje in obstoj. Tu so vikendaši s svojimi interesi. Narodni park je prostor za celo paleto rekreacijskih dejavnosti, pri katerih ima vsaka svoj interes in si prav tako skuša zagotoviti svoj obstoj znotraj parka. Tu je Planinska zveza s kočami, potmi. So agrarne skupnosti, ki želijo kmetovati, gospodariti z gozdom. Potem so tu naravovarstveniki, ki skušajo cel prostor strogo varovati, nekateri bolj, drugi manj. Nekateri so za divjino, drugi za kompromise.
Lahko je varovati rezervate, popolnoma zaprta območja, kjer je tudi lastnina od tistega, ki območje upravlja. Skoraj nemogoče pa je upravljati s prostorom, kjer je veliko lastnikov, upravljavec pa povsem nekdo drug, zunanji. Težko je tudi upravljati z narodnim parkom, v katerem so naselja, ljudje s svojimi dejavnostmi, v katerem so smučišča, rekreacijski centri, … In skoraj nemogoče je delovati kot upravljavec parka, če čutiš in vidiš, da si nezaželen v lokalnih skupnostih, med ljudmi, domačini, lokalnim turizmom, … Moralo bi biti ravno obratno. Vsi bi morali biti veseli in srečni, da so v parku in da imamo park. Park bi moral biti gonilo razvoja, prilagojenega naravnim danostim. Ohranjena narava je prednost, tako v turizmu, kot tudi v kmetijstvu, oskrbi z vodo, življenju na sploh.
Kdo dela narobe? Dražava? Upravljavec parka? Lokalne skupnosti? Domačini? Turizem? Zdi se, da gre za začaran krog. Čutim, da prihaja čas, ko bo treba na novo prevetriti zadeve okrog narodnega parka. Kaj hočemo od tega območja, kako bomo varovali ta prostor, kako bomo omogočili ljudem dostojno življenje? Kako bom upravljali turizem znotraj parka? Prvi korak bo morala narediti država in izpolniti obljube, ki jih je dala ali pa začeti kazati pravi interes do tako posebnega območja. Drugače se bojim, da se ne bo dobro končalo.
P.S. To je moje osebno mnenje in ni mnenje zavoda TNP, v katerem sem zaposlen.
27
2016Po duši sem popolnoma apolitičen tip, ne čutim prav posebnega nacionalnega ponosa, ne pripadam nobeni veri, ne rad sem član društev, ne vidim in ne slišim le ene resnice, zanima me tudi druga stran, … Marsikdo bi pomislil, da sem nedružaben. Ni res. Le omejitev ne maram, ograj, ki prinašajo delitve. Zame tudi ni konec sveta ali pokvarjenega dneva, če Prevc ni prvi, če Tina Maze ne osvoji skupne zmage, če se nogometna Slovenija ne uvrsti na svetovno prvenstvo, če Jurij skoči slabo, … Vsem privoščim 100 zmag, a jih privoščim tudi drugim, ki trenirajo. Zato mi je vseeno, če je nekdo enkrat prvi, drugič pa deseti ali 50. To je le šport, to niso zelo pomembne stvari.
Vedno znova se čudim, pogosto pa sem razočaran, ko slišim, berem ali gledam novice, kjer ljudje poudarjajo edino sveto resnico, edini prav, edina merila, edino pravo vero, zgodovinsko dejstvo, … Tega ne razumem, zato me to tako žalosti.
Tudi šolski sistemi, pravila v službah, zakonodaja, se trudi na vso moč deliti in ne razumevati in združevati. Partizani in “ta beli”, levi in desni, belopolti in temnopolti, zahod in vzhod, muslimani in ostali svet, teroristi in ostali pravičen svet, … Kaj pa tisto vmes, kaj pa vzroki za eno in drugo, kaj pa razumevanje, …
Ljudje tako z veseljem obtožimo druge, češ kakšni in kaj so. Pogosto tudi žalimo kar povprek, ljudi opredeljujemo glede ena njihov videz, vero, narodnost, … Tako do sovraštva ni več daleč, saj ni nobenega razloga, da ne bi podobno o nas premišljeval tudi tisti, o katerem mi mislimo vse slabo in negativno. Če imamo mi to pravico, zakaj jo ne bi imel tudi on?
Danes je na tem kaotičnem planetu zelo važno kje privekaš na svet. Če se rodiš v muslimanskem svetu, si pač musliman, pa če želiš ali ne. V bistvu si za zahodni svet potencialni terorist. Če se rodiš v Etiopiji ali Sudanu imaš veliko verjetnost, da boš doživel kakšno državljansko vojno ali pa pomanjkanje hrane. Če se boš rodil neki premožni družini v Nemčiji, bo bolj ali manj odvisno le od tebe, kam si boš zapeljal življenje, ker ti ne bo treba skrbeti za preživetje. Če se rodiš v Tibetu, boš verjetno budist.
Še preden se zaveš, si pravzaprav opredeljen za življenje. Peščica si potem zaradi močnega karakterja in volje nekako pribori svojo pot, večina pa ne. In zakaj bi bil torej nekdo slabši človek, če se rodi v Iraku, kot tisti v Sloveniji? Ker je musliman? Hočem povedati, da moraš imeti ob rojstvu kar precej sreče, da se rodiš v svetu, družbi, kjer ni vojn, ni lakote, ni naravnih nesreč, obstaja toleranca, demokracija, … Takih kotičkov na Zemlji ni prav veliko. Zato mislim, da smo lahko tu, v tej mali državici kar zadovoljni, hvaležni. Vedno se da bolje, lahko pa je veliko slabše. Ste kdaj pomislili, da bi se rodili v Severni Koreji? Ali pa kot Aborigin, ki so jih do 50-ih let 20. stoletja pobijali kot živali. Šele takrat so jih na sodišču priznali za ljudi?!? Ste kdaj pomislili, da bi se vam lahko zgodilo, da bi se rodili judovski družini za časa holokavsta? Kar neprijetno. Ali pa bi bili indijanski otrok v času osvajanja Amerike. Ni torej le važno, kje se rodiš, ampak tudi kdaj.
No, ampak saj ni nujno, da imam prav.



