29
2007Obisk Velikega Draškega vrha ali po bohinjsko kar Miheličevega vrha (po znani gorniški in alpinistični družini Mihelič) priporočam v pozni jeseni, ko so razgledi na osrčje Julijskih Alp najlepši, ko porumenijo najvišje ležeči macesni in ko v gorah lahko občutiš brezčasnost. Svoj čar pa ima obisk tega bohinjskega lepotca tudi poleti, ko te na poti pozdravljajo kravji zvonci in se na planini Konjščica lahko okrepčaš s skuto ali sirom. Če se v tebi skriva tudi turnosmučarska strast, ne pozabi obiskati te konce v beli preobleki. Takrat ti bo duša pela kot le malokdaj.
Običajna pot vodi s planine Uskovnica prek planine Konjščica do zatrepne doline Jezerce, kjer strmo zagrizeš v breg proti Studorskem prevalu, od tam pa se naglo vzpneš po zahodnem robu Draške piramide na razgledni vrh. Sam predlagam, da se na Jezercih obrneš na desno in se dvigneš do Srenjskega prevala med Viševnikom in Malim Draškim vrhom, potem pa ujameš prečno panoramsko pot pod Malim Draškim vrhom, ki sodi med lepotice v naših Alpah. Skoraj z rokami v žepu boš “španciral” in si ogledoval vrhove in planote na zahodu. A ne za dolgo. Ko obideš gmoto Malega Draškega vrha, se na desni razbohoti Triglav v svoji južni podobi, Veliki Draški vrh pa se pokaže še v svoji severni – alpinistični obleki, ki se prepadno dviga nad dolino Krme. S pojočo dušo se boš spustil na preval med Velikim in Malim Draškim vrhom. Od tam boš uzrl ledeniško Krmo in se po visokogorskem kraškem labirintu dvignil na “piramido”. Na vrhu boš dobil občutek, da bi ti malo daljši korak omogočil stopiti še na vrh Triglava, pogled v prepadno globino pa te prebudi iz sveta domišljije. Pozimi bi se tukaj najlepši del ture začel, v kopnem pa si najlepše že opravil. In vedi prijatelj, ko boš enkrat stopil na vrh Fužinarske piramide, se boš sem zagotovo spet vrnil. Se vidimo!
12
2007Na del Kravank od Stola proti Peči na Tromeji redko zaideva. Dvakrat sva tod naokoli vriskala s kolesi. Prvič na poti pod Golico, drugič pa sva imela bolj junaške namene osvojiti Trupejevo poldne. Poizkus se je klavrno končal v snegu na najbolj razritem kolovozu kar sem jih kdaj videl. Kot otrok sem večkrat nabiral narcise pod Golico in malo je manjkalo da bi bili ob koncu leta 2006 travniki nad Javorniškim rovtom že pobeljeni. Pa ne s snegom, z narcisami seveda. Najin tokratini cilj je bila Struška. Prek Pustega rovta sva hotela ujeti stezico in ko sva jo zagledala, je bila že daleč pod nama. Spet sva ubrala ‘tržiško’ varianto – naravnost navzgor. Zelo hitro sva se znašla na široki cesti. In takoj sem se spomnil, da je to tista zloglasna gozdna vlaka na planino Svečica pod Struško. Agrarna skupnost Javorniški rovt si je izbojevala pravico do gradnje prave avtoceste do planine, kjer samuje ena sama koča in en sam stan. Z izgovorom, da je treba upravljati s planino na bolj človeški način. Po mojem mnenju krave res ne rabijo avtoceste do svojih pašnikov. Verjetno so bili nameni gradnje precej drugačni od predstavljenih. Verjetno je odveč poudariti, da je planina Svečica res lepa in da bi bilo območje Struške vredno ohraniti pred vdorom motoriziranih vozil.
Vrh Struške je neizrazit in razpotegnjen, dosegla sva ga delno po cesti, večji del po brezpotju, delno po grebenski stezici. Zanimiva pot je bila razgledna, prav tako vrh. Navzdol je šlo hitro, kar naravnost. Lovila sva zaplate snega in gozdno zavetje, kjer je bilo snega glede na okolico kar veliko. Kar prehitro sva bila pri avtu, s pogledom nazaj pa sva obljubila Struški, da se še vidimo.



11
2007Veliki vrh v Košuti je nekakšna stalnica na najinem potikanju po hribih. Kadar nama ni za vrh, se povzpneva vsaj do Kofce gora, drugič se malo potikava po grebenu, tretjič jo mahneva na Kladivo. V zadnjem času imava prakso, da že zgodaj zavijeva s poti, ki pelje proti Kofcam in se po strmih travnikih dvigneva na veliko ravnico južno od vrha, ki je izredno prostrana – skratka balzam za dušo. Od tu jo kar po ‘direktni’ zgrizeva na vrh. Čeprav je ime gore Veliki vrh, pa to ni najvišji vrh grebena Košute. To seveda ni ne vem kakšna novica, verjetno pa malo kdo ve kako je ta slikoviti greben nastal. Z južne strani se kaže v sicer razmeroma strmi, pa vendar travnati podobi. Če si greben ogledamo iz severne avstrijske strani (lep pogled na greben je iz vrha Ljubeljske Babe oz. Košutnice) pa nas bo kar malo zmrazilo. S stran grebena je namreč strmo prepadna in v nekaterih redkih primerih (npr. Košutnikov turn, Veliki vrh), kjer ni popolnoma krušljivo dostopna prek plezalnih poti. Nastanek je povezan z nastankom Alp, tektoniko plošč in narivanjem kamnin. Nekoč v geološki zgodovini je namreč na prostoru slovenskih Alp obstajalo globoko morje, kjer so nastajale kamnine, ki danes gradijo naš Alpski prostor (večinoma apnenec). Zaradi globalnega pojava tektonike plošč (premikanje oceanskega dna in kontinentov) je takoimenovana Afriška plošča začela pritiskati na Evropsko (v resnici na Jadransko ploščo, ki je del Evroazijske tektonske plošče). Močni pritiski so začeli dvigovati del Evropske plošče ob tektonskem stiku, morje je odteklo, začele so se dvigovati Alpe. Dvigovanje Alp je spremljalo tudi močno potresno dogajanje, ob katerem so se deli ozemlja spuščali, drugi dvigovali. Pritiski od juga proti severu so ustvarili tudi narivno zgradbo naših Alp. Narivanje je potekalo tako, da so se deli kamnin (globine tudi več 100 metrov) iz južnih predelov začenjali premikati proti severu in se narivali na severno ležeče kamnine. Tako se je lahko zgodilo, da so se kamnine iz prvotnega mesta nastanka premaknile tudi za 30 km. Košutin greben je tipičen primer narivne strukture, kjer je narivanje potekalo od juga proti severu. Tako je nastala severna strma stran grebena in južna položnejša. Ne smemo pa pozabiti še na procese erozije, ki je dodatno izoblikovala greben ter na delovanje ledenikov.















