Izleti

Pot pod Storžičem

Nekaterim nam je bil lansko leto podarjen čas, ki ga prej v taki obliki in količini ni bilo mogoče preživljati. In če je bilo po eni strani to res nekaj, za kar sem lahko hvaležen, pa sem se obenem počutil grozno ob dejstvu, da smo za sodoben način življenja pripravljeni žrtvovati toliko časa, da ne moremo več kakovostno živeti. Lani sem namreč po dolgem času resnično imel možnost doživljati pomlad tako, kot bi si želel vsako leto. S svežimi jutri, polnimi ptičjega petja, z opazovanjem brstenja rastlin, s prebujanjem narave, … Spet sem se lahko priklopil, ponovno zaživel. In obenem dojel, da v normalnem ritmu službenih obveznosti teh občutkov enostavno ne morem doživljati. Vožnja, pisarna, hitenje, opravki, obveznosti, … Vikend odklopi ne zadoščajo. Jasno mi je, zakaj se ljudje tako močno ločujemo od bistva, tudi od narave. Pa čeprav se zdi, da veliko časa preživljamo v njej. Žal večinoma zaradi zadovoljevanja potreb po rekreaciji in ne po tem, da bi res živeli in razumeli.

Peračica

Kakšen izlet, ki ga te dni objavljam, se je zgodil že v letu 2020. Kaj pa je eno leto napram času v vesolju? Kaj pa je eno leto v kontekstu geološke zgodovine, ki se rekdo meri v tisočih let, pogosteje kar v milijonih let? V bistvu eno leto ni nič, lahko je pa vse. Eno leto namreč traja življenje hobotnice. Čas je torej relativen, tako kot tudi življenje. Vse pa je povezano. Neživa narava, živa narava, čas, življenje, misel, občutek, … Vse! In to, kar dojemamo kot sebe, je nič drugega, kot samo skupek vsega naštetega. Moje telo je nič več kot akumulator hranilnih snovi, ki jo dobim iz narave. Naše misli, naš ego, naš jaz, pa je arhiv misli, spoznanj, znanj, vedenja in izkušenj vsega, kar smo se na poti do danes naučili, vsrkali, … Osebnostne lastnosti, karakter, prirojene stvari pa so tako ali tako nekaj, na kar sploh nismo imeli vpliva in smo jih dobili bolj po sreči (dobre lastnosti) ali na žalost (slabe lastnosti). Če torej ni povsem naše niti telo niti um, kdo pa potem sem jaz? Nič prav posebnega, košček vsega živega, delček življenja. Popolnoma enak in predvsem enakovreden vsem drugim koščkom. Žal nam zaradi lažjega preživetja že kmalu po rojstvu dodelijo etikete, umetno individualnost, umeten pomen. Da smo del točno določene skupnosti, države, celine, rase, ponekod celo vere. In kar naenkrat je neko življenje več vredno od drugega.

Hotel sem nekaj povedati o Peračici, o posebni geologiji, o tem, koliko časa so na tem območju kopali vulkansko sedimentno kamnino imenovano tuf, ki je nastala z usedanjem vulkanskega pepela na dno morja in je del kamnin Smrekovškega vulkanizma, ki so vsaj 60km stran od Peračice in ki jih je na Gorenjsko prineslo premikanje ob Savskem prelomu. Hotel sem govoriti o tistem vulkanskem tufu, ki krasi toliko okenskih in vratnih okvirjev po Gorenjski, o tisti kamnini, ki je tako lepo zelena in ki žal zaradi vremenskih vplivov hitro razpada.

Hotel sem povedati, da je obisk Peračice lepo doživetje ob istoimenskem potoku, lepem slapu. Ampak to ni bistvo. Kar lahko danes doživljamo, je samo delček življenja Zemlje, ki se vseskozi spreminja. Enkrat je tukaj vulkan, drugič ocean, tretjič gorovje, četrtič reka, potem močvirje in puščava. Diverziteta vsega in v vsem.

Koreno nad Horjulom in Sv. Lovrenc nad Podpečjo

Vsakič, ko po AC drvimo proti Primorski (pa tudi kam drugam) mi pogled uhaja na slikovit travnat greben nad Vrhniko. Slutil sem, da leži nad Horjulom, saj od tam prihajajo moje korenine, tam je bil doma moj stari oče. Zato je končno nastopil čas, da družinsko obiščemo tudi ta košček slovenskega podeželja. Poti na Koreno, kot se imenuje vas na vrhu tega nizkega grebena, je kar nekaj, zato se splača narediti krožno turo. Hoje je navzgor za kakšno uro, na vrhu pa tudi lahko strmiš na vse strani neba nič manj kot uro. Razgled je čudovit, predvsem pa za nas gorenjce bistveno drugačen. Naslednjič pa s kolesom!

Ker je izlet na Koreno bolj poldnevnega značaja, se splača izkoristiti dan in obiskati še kakšno zanimivost na Ljubljanskem barju. Podpeško jezero in okolica z nešteto hribčki s cerkvicami so pravzaprav čudoviti razgledni stolpi na Ljubljansko barje. Ker tako redko zaidemo semkaj, se je splačalo posedeti na robu barja in uživati v barjanskih razglednicah.

Jamniški gozdovi

Hit lanske sezone je bil zagotovo Jamnik, takoj za Dražgošami. Peš, s kolesom, s te strani, z druge strani, s tretje strani. Pomladi, jeseni. Na poti toliko lepega in zanimivega, da je vrh pač samo vrh. Kraj, kjer poješ malico. Bistvo je gozd, čudovit ekosistem, dom velikanov, dvorana tisočerih zvokov, pobarvanka in učilnica.

Zgodnja pomlad

Zelena pomlad

Jesen

Grmada nad Planinskim poljem in Rakov Škocjan

Kraških pojavov se žal ne da naučiti iz knjig. Videti jih moraš na lastne oči, zato da bi jih za silo znal tudi razumeti. Dopoldne smo si Planinsko polje ogledali z razgledišča Grmada nad Planino.

Če je bil prvi del izleta majsko vroč, pa je bil drugi prijetno hladen. Veličastna pokrajina Rakovega Škocjana nikogar ne pusti ravnodušnega. Majhnemu človeku je res težko doumeti, kako je lahko narava ustvarila kaj tako čudovitega, ampak je že tako, da ima narava neskončno veliko časa in neutrudljivo delovno silo (voda).

Marš v Preddvor in nazaj

Iz zaledenelih hokejskih dni na Krokodilnici se človek malo da ne naslednje jutro zbudi v pomlad. Zjutraj prezračiš spalnico in vonj po pomladi se nič kaj sramežljivo splazi v kosti. “Danes gremo peš do Preddvora in nazaj!” Družinski pohod, marš, karkoli že. Jebemtiš, tako preprosta, pa tako super ideja.

Skozi vasi, kjer navadno švigamo s kolesi, opazujemo tisto, kar nam je bilo prej skrito. Od nekod se pripelje sonce in naš izlet postane kičast.

Vsi uživamo, pritoževanja začuda ni, najmlajši se nam reži iz kolesa, ostali čvekamo, načrtujemo, sanjamo, opazujemo.

Kilometri se nabirajo, Kokra v čudoviti barvi hiti mimo nas, moje geološke razlage ne padajo na plodna tla, otroci geologijo raje vzamejo v svoje roke, Kamniške Alpe se čutijo v prodnikih in v sivih oblakih nad še vedno oddaljenim Preddvorom.

Na koncu se nabere 20km, vsi veseli, vsi srečni. Da smo skupaj, da nas bolijo noge, da se brez slabe vesti zleknemo na popoldanski kavč. Vse je tako preprosto, preprosto kot hoja!

Vzhajajoča pomlad

V zgodnji pomladi je nekaj navdihujočega, vsakoletno ponovno rojstvo, ponovno prebujenje. Pri opazovanju in razumevanju narave nam je nekako samoumevno in celo vznemirljivo spoznanje, kako del narave odmira, na njenem mestu pa zraste novo. Težje se spopadamo z lastno minljivostjo, ker se težko sprijaznimo z dejstvom, da je tudi naša minljivost ključna zato, da bo življenje še naprej.

Strašna gozdna prikazen

Jetrnik, najbolj ljubka vijolična barva v pomladnem gozdu

Žafran točno ve, da je lep

Iskanje meteorita v okolici Novega mesta

Namesto na Komni, sem pristal v Mirni peči. Saj tudi meteorit, ki je na ozemlje Slovenije padel 28.2. letos, ni vedel, da bo pristal tu nekje v bližini. Na Bojanovem blogu sem zasledil, da bo to soboto organizirana iskalna akcija, zato sem nagovoril še Nejca, on pa sošolca. Pa smo šli, iskat nekaj, kar je priletelo iz vesolja. Najbolj sem užival v navdušenju dveh tretješolcev, njuni domišljiji, naivnosti in prikupni nevednosti.

Dobili smo se pred osnovno šolo v Mirni peči, kjer je Bojan v uvodu predstavil način iskanja po skupinah in 500 metrskih kvadrantih.

Bog ve, če bi sploh kdaj v življenju obiskal te kraje, če ne bi v ta okoliš padli koščki razpadlega meteorita. Verjetno ne. Zato je bilo kljub temu, da nam ni uspelo najti niti koščka, iskanje zanimivo. Pokrajina pa tudi. Prav lep dan je bil. Še lepši pa naslednji, ko smo zvedeli, da so dobrih 300m od kraja, kjer je iskala naša skupina, že pred dnevi našli kos meteorita. Kar je potrdilo izračune padca in določitev območja iskanja.

To so v bistvu zelo lepi trenutki za znanost, za poznavanje delovanja narave. Vse dni sem z zanimanjem spremljal dogajanje in objave, potem pa sem na MMC-jevi strani prebral novico o najdbi meteorita, pod katero je bilo za tako novico neverjetno veliko komentarjev. In sem jih prebral. Neverjetno, kaj ljudje mislijo in pišejo. Od kritik na Bojana in njegov edini pravi namen nabiranja medijske pozornosti, do nerazumljivih lastniških pravic do meterorita. Prav simpatičen narod smo.

Sezona 2020

… se je začela zgodaj. Sredi februarja. Tudi ni slabo. Mesečev zaliv in Savudrija.

Kamenjak

Dvodnevno novoletno potepanje po Kamenjaku je pomenilo priklapljanje naše duše nazaj k surovi, preprosti, dišeči, vetrovni, šumeči, občutljivi, a vseeno močni naravi. Ko začutiš, da si.