Izleti

Razgled

Poleg ostalih 142 razlogov, zakaj ljudje hodimo v hribe (po gorenjsko “gorvn”), je eden boljših tudi ta, da je tu pa tam priporočljivo pogledati na svet z drugačne perspektive. Pa ne govorim le o fizičnem dojemanju sveta, ki ga v primeru osvojitve enega od nešteto vrhov lahko doživimo. Predvsem gre za nekakšen psihološki efekt, pri čemer se ti le nekaj ur oddaljen svet, v katerim preživiš večino časa, kar na lepem zdi takooooo odmaknjen, tuj in butast. Kaj za vraga počnem tam doli, večno pehanje za nekim družbeno sprejemljivim uspehom, opranim avtomobilom, polnim hladilnikom, zapolnjenim tedenskim koledarjem dogodkov, obveznosti in dolžnosti. Predvsem pa navad in razvad. Tam gori, na hribu, mi je vse veliko bolj jasno, kaj je smiselno, kako bi bilo prav, bolje in kako bi moralo moje življenje izgledati.

Na eni strani torej neka refleksija, analiza in rahli pesimizem tvoje/moje osebnosti v povezavi z družbo, ki je dandanes navzven sicer prijazna, a zeloooo zahtevna. Po drugi strani pa cele prikolice optimizma, energije, ki ti pomagajo dojeti, da je v bistvu vse čisto kul. Da živimo v krasni državi (naravne danosti in kulturna krajina) in da je naše življenje v primerjavi s tistim, ki ga živijo onkraj najdaljše točke tvojega razgleda z gore, ki si jo ravnokar “naskočil”, neverjetno svobodno, mirno in srečno. In če sem premagal to silno strmino na vrh gore, potem bom zlahka tudi vse tiste probleme (ki to velikokrat sploh niso) v dolini.

No, drugače pa so letošnji decembrski dnevi taki, da sploh ni važno, na katerem hribu, gori ali vzpetini si stal, važno, da si stal. Ker je božansko.

Nenavadni cilji

20161104-dscf4448-1-2

Na naših družinskih poteh redko koga srečamo. Približno mi je jasno, zakaj. Ali smo tako čudna familija, ali pa so naši cilji čudni. Je pa res, da nikoli ne gremo na Jošt, Šmarjetno in podobne neobljudene destinacije. Je tudi res, da smo počasni, kot polži, da se vlečemo, kot čre… in podobno. Ker je toliko za spoznati, da sicer 20 minutni izlet brez težav traja 2 ali 3 ure.

20161104-dscf4502-19

Ker v hitenju in dražljajih vsakdana otroci nimajo časa jesti in piti, je seveda prva stvar, ko se usedemo v avto in odpeljemo cilju na proti, vprašanje: “Ali imamo malico s seboj?” Drugo vprašanje, potem ko se po dooooooolgih minutah vsi skupaj spravimo iz avta na parkirišču, je: “Ali se bomo ustavili za malico? Kaj pa sta danes vzela s seboj?” Tretje vprašanje, potem ko naredimo častitljivih 100m je: “Ali bi lahko sedaj dali “dekco” na tla in pomalicali? Prosim, prosim, prosim, prosim.” Četrto vprašanje, potem, ko jih uspeva prepričati, da smo ravno začeli hoditi in naredimo še 200m je: “Ali je sedaj končno že čas za malico? Mene bolijo noge!.” Kapitulacija! Malica in potem naprej. Pa tako še nekajkrat. Življenje je čudovito, sploh če ga lahko preživljaš z družino na svežem zraku. In fotoaparatom v roki. Pa malico v nahrbtniku 🙂

20161104-dscf4464-8

20161104-dscf4456-6

20161104-dscf4514-23

20161104-dscf4443-1

Jesen nad Selško dolino

V Sloveniji se radi pohvalimo z lepo naravo. Tudi, če gremo popoldne na sprehod na polje čez lokalno cesto, pravimo, da gremo malo na zrak, v naravo. Sicer je res, da je človek del narave, a danes ljudje delimo svet na tistega, ki ga je ustvaril in preoblikoval človek in na naravo. Če se držimo strogo te delitve, potem lahko ugotovimo, da ima Slovenija popolnoma ohranjene narave (t.i. naravnega okolja) oz. divjine izredno malo. Visokogorje, ki pa je zaradi relativno nizke višine (v primerjavi s centralnimi Alpami) obremenjeno s planinstvom, nekaj nedostopnih grap in zakotnih dolin, potem pa se naštevanje neha. Lahko celo ugotovim, da je poleg visokogorja divjino v Sloveniji moč najti na le območju Idrijskega in Cerkljanskega. V vse ostalo je človek že posegel tako, da je naravo preoblikoval, spremenil, izkoriščal, … Ustvaril je kulturno krajino. Le-ta pa je po mojem mnenju tista, ki je lahko v ponos Sloveniji. Ne moremo se primerjati z ameriško divjino, afriškimi prostranstvi, niti ne z visokogorjem osrednjih Alp, Himalajo, Sibirijo, da ne omenim Aljaske, Antarktike, …. Tam je divjina res divjina, svet, kjer je človek le občasni obiskovalec. Ne glede na to mislim, da smo znali v Sloveniji vzpostaviti način poseganja v naravo, ki omogoča ohranjanje naravnega ravnovesja. Povsod seveda temu ni tako, v splošnem pa bi lahko dejali, da je naša kulturna krajina skozi stoletja znala dihati z naravnim okoljem oz. se z njim prepletati in nenazadnje ustvarjati pogoje za še večjo biotsko pestrost, ki jo v nasprotnem verjetno ne bi bilo. Travniki, pašniki, polja in druga kulturna krajina so območja, kjer uspevajo številne vrste, ki v gozdu ne najdejo svojega prostora.

Zadnjič smo z družino preživeli lep dan v izjemni kulturni krajini nad Selško dolino. Pogledi na Ratitovec so bili veličastni, Dražgoše, Železniki, Podlonk so vpijali dušo okoliškemu jesenskemu gozdu, cerkev Sv. Križa pa je bil poleg krasnega ambienta lep izletniški cilj.

dscf3902-2

dscf3915-5

_scf4016-23

_scf4021-27

_scf4024-29

_scf4043-33

dscf3920-6

dscf3926-8

dscf3927-9

dscf3928-10

dscf3932-12

dscf3938-15

_scf4014-22

dscf3946-18

dscf4037-32

dscf4057-39

dscf4059-40

dscf4062-41