07
2016En prav posebno lep občutek je takrat, ko si zadovoljen sam s sabo, s tem kar imaš, s tistimi, ki te obkrožajo. Seveda so ti občutki možni le, če imaš v življenju srečo. Da si zdrav, da imaš dovolj za živeti, da imaš kje živeti, da imaš službo, delo, da imaš družino, prijatelje, da imaš srečo pri izbiri partnerja, … Seveda ni vse našteto pogoj in seveda ni vse odvisno od sreče. Marsikaj lahko postoriš tudi sam.
Sam sem bolj vizualne sorte in to je tudi eden od razlogov, da uživam v fotografiji. Fotografije pa ne dojemam kot lov za najboljšimi fotografijami, ampak predvsem kot vizualizacijo svojega življenja. V bistvu mi fotografija omogoča, da vidim, kako živim, kakšen svet je okoli mene, kakšni ljudje me obkrožajo in kaj vse počnem. To mi pomeni veliko, saj skozi fotografije še bolj spoštujem vse, kar mi je dano, še bolj intenzivno doživljam življenje prek spominov, še bolj sem hvaležen za preproste trenutke. V bistvu čutim, da je življenje bolj intenzivno, bolj polno.
Kolikokrat grem skozi starejše fotografije in uživam v obujanju spominov, čustev, doživetij. To so trenutki, ko neizmerno uživam, pa čeprav kdaj tudi pozno v večer.
Pogosto gredo trenutki življenja kar tako mimo, prehitro in brez možnosti, da bi to trajno vtisnil v spomin. Fotografija mi omogoča, da vsaj del tistega, kar sem doživel, lahko shranim za približno večno. Fotografija ni samo tisti končni izdelek, za fotografijo je potrebno pogosto kam oditi, kaj doživeti. Fotograf pri svojih fotografijah ne vidi le lepe fotografije, ampak ob gledanju podoživlja vse lepe in manj lepe trenutke ob nastanku fotografije, na poteh, ob druženju, … To je zame osebno najlepši del fotografije.
Zato je pomembno, da ne pozabimo fotografirati tudi preproste, vsakdanje trenutke, ki niso povezani le z izbranim motivom, čudovito svetlobo, plačljivim delom, … Naj to ne bo pretežko ali pa odveč.
14
2016Včerajšnji meglen dan v dolini smo skušali polepšati z obiskom Jamnika. Prepričan sem bil, da bomo deležni večernega sonca, zimske idile in krasnih razgledov na Gorenjsko. Žal te včasih intuicija pusti na cedilu. Ko smo prišli, bi meglo lahko rezal, veter pa je pošteno bril v obraz. Cerkvice niti od blizu nismo videli.
A potem se je začela megla hitro dvigovati in naredil se je čudovit večer, obarvan v zanimive modro-vijolične odtenke. Splačalo se je obiskati ta pomol nad Gorenjsko, otroci so se zabavali na polno, jaz pa sem ujel nekaj lepih utrinkov.
16
2016Ko sem danes popoldne opazoval nebo in oblake, ki jih je preganjal severni veter, sem takoj vedel, da bodo zvečer čudovite barve. Nejca sem vprašal, če bi šel z menoj gledat, kako oblaki spreminjajo barvo. V začetku je bil malce nejevoljen, potem pa sva s seboj vzela še daljnogled in preživela sva krasno prevešanje dneva v noč ob Čukovem bajerju.
Sprva sva se še grela z zahajajočim soncem, potem pa sva raje obhodila okolico obeh bajerjev, ker je začelo močno pihati in ker sva čakala, da se začne nebeška predstava.
Tu sem se kot otrok igral tako pozimi kot poleti. In ne, nisem samo plaval in drsal, tu sva s sosedom Igorjem preživela nepredstavljivo lepe dneve ob raziskovanju življenja ob in v vodi. Še kot otroka sva sama napihnila čoln in se potapljala v popolnoma kalni vodi, da bi dobila kakšno sladkovodno školjko. Resnično krasni spomini.
Potem pa se je začelo. Najprej so oblaki začeli postajati oranžni.
In nato rdeči.
Na koncu pa še vijolični.
Nejc je užival, fotr pa tud, saj sem imel s seboj novo igračo, Fujijevo 16mm f1.4 lečo. Kaj takega še nisem imel v svojih rokah. Neverjetno.
Ker so okolico Čukove jame lansko leto po dolgiiiiih letih začeli urejati, bom spet postal njen redni gost. Znanje in izkušnje pa bodo šle na otroke, če si bodo uživanja v naravi le želeli. Zaenkrat dobro kaže. Lahko noč.


















