03
2014V življenju je včasih potrebno sprejeti pomembne odločitve. Lahko so težke ali pa čisto enostavne. Lahko so pravilne, lahko pa tudi ne. Če imaš čisto vest, potem je vse lažje, če imaš močno željo, motiv in potrebo po spremembah, je tudi lahko. Potreben pa je pogum, skupaj s trezno glavo in realnimi možnostmi. Ravno pri pogumu se ljudje najbolj razlikujemo. Eni jajca pač imajo, drugi ne. Vmesne poti ni ali pa je praviloma slaba.
Jutro pri Frelihovih v Halozah
Čez vikend smo se mudili pri prijateljih, Frelihovih, ki so se pred kratkim iz Kranja preselili v Haloze. Druženje je bilo sproščeno, prijetno, hranepolno, soncamnogo, sprehodov, izletov, razgledov pa tudi nekaj. Težko se je bilo vrniti domov. Tudi to nekaj pove.
Jutro v Halozah
Sprehodi in izleti v okolici
Večerna poezija
Občudujem in spoštujem ljudi, ki znajo slediti svojim sanjam. Ki si upajo sanje iskati in izzivati srečo. Pa srečno, Frelihovi.
29
2014Vikend smo preživeli v družbi prijateljev, kjer se vedno počutimo krasno. Izlete nam je narekoval veter, zato smo pristali v Goriških Brdih, kjer smo bili z družino prvič, pa tudi sicer je to del Slovenije, ki ga zelo slabo poznam. Zmota. Majhne vasice, stisnjene na flišne grebene med morjem trt, posejane ravno prav skupaj in ravno prav narazen.
Dolžino in težavnost naših pohodov režirajo otroška starost in volja, tokrat so bili otroci v večini, zato smo izbrali najkrajšo med pohodnimi potmi v okolici Dobrovega, Gradnikovo pot.
No, tod okoli je cel kup poti, ki so zgledno označene in prav posrečeno speljane, tako da lahko doživiš Goriška Brda v vsej svoji posebnosti in domačnosti.
Jesen v Brdih trto obarva v odtenke rumeno rdečih barv, zato je sprehod med vinogradi pravi balzam za dušo.
Tako kratko, pa tako lepo. Tako malo, pa tako veliko. Tako blizu, pa do sedaj tako daleč. Tale naša mala Slovenija vedno znova preseneti s tako majhnimi, posebnimi, navdihujočimi in prijaznimi prostorčki, da je škoda, če je ne bi spoznali v popolnosti. Dela bo za celo življenje dovolj. Gremo dalje!
08
2014Čeprav se sliši skoraj ljubljansko, pa Šentviška planota nima nobene veze s prestopnico. Del Slovenije, ki sem si ga želel doživeti že dalj časa. Slutil sem namreč, da je omenjena planota resnično nekaj posebnega. Med reko Bačo in Idrijco je stisnjena 700-900m visoka planota, ki je začuda presneto živahna in z neverjetno natančnostjo obdelana. Ne spomnim se, da bi videl nepokošen travnik. Razgibana planota, kar pomeni gor-dol, ima vsakih nekaj kilometrov strnjena, prijetno majhna naselja, ki so polna življenja. Krasna planota za pohajanja, za kolesarjenje, za uživanje.
Zelo redko me navdušijo sakralni objekti, pa vendar je Plečnikova cerkev nad Ponikvami, katere notranjost nam je razkazala prijazna domačinka, izreden kulturni spomenik. Nenavadna arhitektura, ki diha s prostorom in krajem.
Večerni sprehod okrog Ponikev je bil navdušujoč, nekaj, kar bi lahko vsak dan počel.
Naslednje jutro smo se lotili še enega simpatičnega dela naše krasne deželice. Dolino Tolminke sicer že poznamo, skupaj pa si še nismo ogledali izvirov Tolminke. No, pa je bila sončna nedelja ravno pravšnja.
Pohod od Planine Polog do izvirov Tolminke je idealen izlet za družine. Na poti namreč doživimo življenje na planini, vzpenjamo pa se prek ledeniške morene, kjer je pravi eldorado balvanov, ki so ravno pravšnji za poplezavanje. Če je v vas še kaj raziskovalnega duha, potem ne boste zgrešili tudi kakšnega okamenelega polža.
Pot poteka tudi pod številnimi skalnimi podori, ob katerih otrokom zlahka razložiš, kako delujejo Zemljine sile. Prava učilnica v naravi. Izviri pa so sploh posebna zgodba. Izpod ledeniških balvanov voda curlja tu in tam ter ustvarja cel kup malih potočkov, ob katerih je otroška igra zagotovljena.
Prelep vikend, ki smo ga zaključili z vožnjo skozi nam zelo drago Trento in vrhunskim kulinaričnim večerom na gorenjski strani Vršiča. Slovenijo in njene ljudi imam rad. Brez debate!






































