09
2012Ne vem zakaj te ture nisem nikoli objavil, pa imam nanjo tako lepe spomine. Kakih šest let nazaj smo se trije nadebudni turni smučarji odpravili na Storžič po JZ grapi. To je nezgrešljiva grapa, ki se spušča iz predvrha vse do vasice Povlje in jo vsak dan gledam iz okna stanovanja in iz avta, ko se vozim na šiht. Ko jo gledaš takole od daleč, si misliš, da tam ne bi nikoli niti poizkusil smučat, ampak ko prideš bližje ni nič kaj posebej groznega. Le pristop se vleče, še posebno, če se predira, kot se je tisti dan. Žal nismo ujeli najlepših razmer za hojo in še posebej smučanje, ampak tura je bila res prava hribovska. Takrat sem hodil na ture večkrat z Blažem in Edijem, dvema največjima flegmatikoma, kar jih lahko srečaš. Edo je tiste dni na ture nosil pol svojega stanovanja, bil je opremljen kot himalajci v sedemdesetih, niti sledu o “light and fast”. Blaž pa je bil tak, da bi z vrha smučal tja, kamor bi mu rekel, nič ga ni preveč zanimalo kako in kaj, važno, da smučamo. Pogrešam tiste cajte, pogrešam pekoče noge, svež zrak, adrenalin, druženje s prijatelji, pogrešam hribe.

04
201230
2011Lepšega rojstnodnevnega darila si od prijateljev ne bi mogel zaželeti – plezanje v Vipavi. Končno sem se na štrik navezal s Tanjo in Jožetom. Navezati se na štrik pomeni več kot le fizična povezava dveh ali več plezalcev, to je nekako tako, kot da bi dobremu prijatelju segel v roko in mu nekaj obljubil.
Plezanja v Vipavi sem si zaželel zato, ker imam tako lepe spomine na to plezališče. Ker leži direktno nad Vipavsko dolino in mu nič ne zapira pogleda, so razgledi naravnost čudoviti, skala v vertikalno položenih plasteh pa, kot da bi jo ulivali, kompaktna, nabrušena, prvovrstni sivi apnenec.
Nalašč smo že v Logatcu zavili z avtoceste in si privoščili idilično staro cesto prek Podkraja, Cola in Vrhpolja v Vipavo. Joj, kaj zamujamo z vožnjo po avtocesti.
Foto: Jože Mihelič
Najprej smo se pretegnili v večraztežajni, kakih 100m visoki smeri Steber. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje plezal tako lepo smer. Ne zasluži si pustega in dolgočasnega imena, privoščiti bi ji morali kako lepo žensko ime. Jože je za številne krasne oprimke dejal, da jih je stvarnik nalašč izoblikoval tako, da ustrezajo plezalcem. Čeprav sem geolog in bi bila razlaga lahko drugačna, se tokrat strinjam z Jožetom.
Zadnje čase tako malo plezam, da me vsak vzpon, ki ga le uspem spraviti pod streho le zrajca in opomni, da plezanja ne smem opustiti.
Z vrha nas je bilo težko spoditi. Zrli smo v Vipavska Brda, Čaven, Vipavsko dolino. Tako blizu Gorenjske, a tako drugače. In ravno zato privlačno in lepo.
Za konec smo še malo pofrikali, v smereh, ki bi jih zlahka imenoval Miss Vipava.
Foto: Jože Mihelič
Nič ne bi imel proti, če bi bil vsak rojstni dan s prijatelji tak, kot je bil včerajšnji. Samo upam, da ne bo naslednji stik s skalo čez natanko leto dni.





























