03
2009Včeraj sem se spet dokopal do posnetkov s turne smučarije mojega starega očeta. Fotografije so iz 30-ih let prejšnjega stoletja in imajo kaj povedati.
Oprema? Smuči, palice in hmmmmm…, to je to.
Kaj pa danes? Nekaj o današnji “obvezni” opremi na Edijevem blogu, zanimiv je tudi članek Jureta v GEI.
Razvoj turno smučarske opreme je bliskovit. Danes se obremenjujemo s tem, kakšen lok bodo imele smuči, kolk so trde, a so nabrušene, speglane, katero žolno imaš, kakšne obročke na palcah, kateri tip pancarjev, katero znamko vezi, itd. Če bi vprašal naše prednike, bi verjetno dejali, da smo mal bolni in da to sloh ni turna smuka. No ja, tudi mi znamo kdaj pa kdaj postati, se zazreti v kakšen prelep vrh, v dolino ali pa preprosto uživati v zavojih z nenabrušenimi in nespeglanimi smučkami.
20
2009Ne vem zakaj se mora človeku najprej nekaj zgodit, da začne razmišljat s svojo glavo in poslušat samega sebe. Posebej se to odraža v skupinah. Tisti, ki razmišlja s svojo glavo, je največkrat za skupino problematičen in ga ob naslednji priložnosti skupina ne želi več medse (težak tip, neprilagodljiv, jamrač), zato se svojeglavec raje ugrizne v jezik in sledi skupini. “Skupinski sindrom” je prisoten tudi oz. predvsem na planinskih, gorniških, turnih, alpinističnih turah. Velikokrat, kljub nevarnim razmeram prevlada duh “ma sej bo šlo”. Četudi se vmes najde kakšen, ki predlaga, da bi se zaradi razmer tura prekinila, ga ostali potolažijo, da sploh ni tako nevarno, da je to samo slab občutek, itd.
Seveda se zadeva drastično spremeni, če izjavo o prekinitvi ture poda kredibilna (najbolj izkušena, najbolj spoštovana) oseba oz. vodja ture. V kolikor zataji tudi ta, potem je ob res nevarnih razmerah nesreča hitro za ovinkom. Najbolj problematične (v primeru slabih, kritičnih razmer) pa so tiste skupine, kjer pravega vodje ni oz. so si vsi približno enakovredni ali pa se med seboj slabo poznajo. Ob veliki želji po osvojitvi cilja, vrha, itd. se taka skupina le po naključju odloči za umik s cone tveganja. Gre za poseben psihološki moment, kjer vsi člani skupine kljub na videz nevarnim razmeram in lastni intuiciji “lažejo” sami sebi in slepo zaupajo naravi, da jih bo pustila pri miru. Največkrat gre vse po maslu, včasih pa žal ne.
Sledijo obtoževanja, analize, iskanje odgovornosti. Za občutljive osebe, ki preložijo vse breme odgovornosti nase, je obdobje po nesreči lahko bolj stresno kot sama nesreča. Ta bremena se pojavijo seveda takrat, ko se komu res kaj hudega zgodi. V primeru srečnega razpleta naravne nesreče pa je takšen dogodek priložnost za analizo obnašanja udeležencev pred nesrečo in priložnost za pravilno odločanje v prihodnosti. Verjetno se boste vsi strinjali, da so taki dogodki več vredni (v prispodobi) kot 10 vaj skupaj.
Še eno spoznanje se mi pri problematiki varnosti v gorah zdi zelo zanimivo, in sicer nas je veliko precej pametnih o drugih, kako bi morali to in ono, kaj bi morali v primeru tega in onega, naslednji dan pa se nam zgodi nesreča, nas po možnosti doleti povsem nepripravljene in potem je samo sreča, da imamo o tem kaj za povedat. In jaz mam za povedat to, da v primeru naravnih nesreč nikoli nisi dovolj pripravljen ali izkušen.
Tule je posnetek bratranca Bineta, ki je predvsem zaradi svoje prisebnosti in znanja smučanja ušel plazu: http://www.vimeo.com/736043
11
2009Sončno soboto sem preživel na smučeh v prijetni družbi še petih ljubiteljev turne smuke in družbi vrhov nad Pokljuko.
Ogreli smo se na sončnih južnih pobočjih Viševnika, potem ko so nam v gozdu nad Rudim poljem skoraj zmrznili prsti in nosovi.
Mmmm, kakšni razgledi. Obetal se je resnično fantastičen dan.
Na vrhu Viševnika so kavke redne gostje, tako kot množica gornikov in smučarjev.
Vrh je bil poln kot že dolgo ne, mi smo se na hitro pripravili za spust na zahodno stran proti Jezercem.
Prvič sem se spustil po zahodnem delu Viševnika proti Jezercem in bil sem navdušen nad širino, strmino in dolžino “proge”. Razmere pa kar precej spremenljive, tako kot se za turno smuko spodobi.
Na Jezercih pa zopet pse na smuči in proti Srenjskemu prevalu med Viševnikom in Malim Draškim vrhom.
Jezerce so eden lepših krajev v Julijskih Alpah. Ta ledeniška izravnava leži nad planino Konjščica v zavetju Ablance, Viševnika, Malega in Velikega Draškega vrha.
Brez srenačev na okovju ni šlo do vrha prevala, zato je moral del odprave smuči prestaviti na nahrbtnik.
Pogled na severno stran Viševnika in njegov zahodni greben.
Trije od šestih udeležencev ture smo dosegli vrh Malega Draškega vrha, od koder so se odprli famozni pogledi na osrednji del Julijskih Alp. Tule je pogled na Veliki Draški vrh.
Pa še neobičajen pogled na Triglav.
Za konec pa še nekaj o smuki. Ko sem pogledal z vrha Malega Draškega vrha proti smeri spusta, sem dobil cmok v grlo. Razmere mi na pogled niso budile zaupanja. S Tanjo sva soglasno sprejela odločitev, da naprej spustiva Jerneja, ki je suvereno opravil s strmino. Moram reči, da še nisem videl tako dobrega turnega smučarja v akciji in to velja za celotno turo. Ko sem videl, da se zadeva da odpeljati, ni bilo več problema. Čez kakšnih 10 minut sem bil že na Srenjskem prevalu, zadovoljen s smuko in razmerami, a z bolečinami v stegnih. Kar naporno je bilo.
Sledil je spust v konto pod S steno Viševnika in povratek prek vzhodnega grebena na Rudno polje.
Super tura, dobre razmere, enkratna družba. Pa še fotografija z vrisanim spustom z Malega Draškega vrha (do 45 stopinj, ocena III+, zgoraj 100 m S4+). Pa ne me vprašat, kaj te oznake pomenijo, vem samo, da je bilo strmo.



















