Turna smuka

Viševnik

Včerajšnji lep dan je bilo kar nuja izkoristiti za skok na kakšen razgledni vrh. Viševnik po službi je bila primerna izbira.

Viševnik s sedla

Gori v robeh je kar prava zima. Snega ogromno, le vršni deli so spihani in zato izgledajo “nezaliti”.

visevnik-2-medium

Pogled proti vrhu je obetal enkratno smuko že kar na prvem turnem smuku sezone. Kar malo neučakan sem hitreje zagrizel v breg.

visevnik-8-medium

Imam kar srečo, da se lahko v službi dogovorim s sodelavci za takšne izlete. Tokrat sva skupaj sopihala s Tanjo.

visevnik-11-medium

Na vrhu pa joj prejoj; razgledi, belina, modrina. Vsakič znova vzdihujem nad pokrajino SZ dela Slovenije: skrivnostno hladne doline, nabrušeni grebeni, mogočno našpičeni vrhovi, širne gozdne planote, strme nedostopne stene.

visevnik-22-medium

Z vrha nisva odsmučala, ker je bilo škoda smuči. Štartala sva na grebenu pod vrhom in se do izhodišča naužila enkratne turne smuke. Takega “dokolenskega” pršiča že dooolgo ni bilo.

visevnik-24-medium

Zima, da bi le spet bila

Podnebne spremembe so prinesle v naše kraje milejše zime s skromnejšo snežno oddejo. Spremenila se je količina padavin in tudi njihova razporeditev. Spremembe se ne dotikajo samo človeškega življenja (zmanjšana poraba goriv za ogrevanje, manjše število smučarskih dni, …), temveč tudi oz. v večji meri ves rastlinski in živalski svet. Zima je namreč čas, ko narava počiva. Obnova moči oz. zatišje je še kako pomembno pred spomladansko erupcijo. Drugačne temperature in razmere zahtevajo od živega sveta nenavadno hitre prilagoditve, ki jim nekateri žal niso kos. In če smo mi krivi za nastali položaj (v kar ne dvomim), potem nas lahko smatramo kot neusmiljene morilce. Seveda pa ni vse tako črno. Za mnoge vrste so nastale razmere naravnost čudovite oz. so jim pisane na kožo.

fotografija-3-small

Zima je tudi čas aktivnega preživljanja prostega časa v naravi. Sam sem navdušen in zagrizen turni smučar. Zimski hribi so v svoji tišini, beli preobleki, skrivnostni nedostopnosti in mrzlem prepihu neverjetno lepi in privlačni. Ko tako večkrat razlagam svoje občutke prijateljem, svojcem in znancem ali pa celo svoja doživetja predstavim na internetu (tudi s kakšnimi lepimi posnetki), si včasih ne morem pomagati, da se ni bi vprašal ali je to prav ali ne. Po eni strani privoščim vsakomur, da doživi svobodo zimskega gibanja v naravi, po drugi strani pa je v zadnjih letih obisk gora pozimi presegel za naravo še sprejemljivo število. Zimska rekreacija strmo narašča, še pred desetimi leti povsem nedotaknjena območja so danes podpisana z značilnim vijugastim vzorcem smučarskih zavojev ali pa so v njih že na daleč opazne sledi planincev, gornikov in alpinistov. Pritiski na alpski svet so zares neugodni. Dandanašja instant rekreacija pomeni avtomobilski dostop do vznožij gora, hiter vzpon in hiter sestop, vse z namenom osvojitve določenega cilja v čim krajšem času. Vse preveč je ljudi, ki ne hodijo v hrib z namenom doživljanja gorskega sveta, spoznavanja zakonitosti narave in zavedanja o tem, da samo neokrnjena narava pomeni pogoj za preživetje vsega živega na Zemlji.

naravadrevo-small2

Zakaj torej “težim” s tem, da je pomembno ohranjati tiha, mirna, nedotaknjena območja, brez vpliva človeka? Pozimi živali varčujejo energijo, saj je le ta življensko pomembna. Naša prisotnost lahko pomeni odvečno porabo te energije in posledično celo pogin osebkov. Torej raje kot v hrupnih skupinah, raje kot z motornimi sanmi, se podajmo v zimske gore v manjši skupini ali v dvoje, bodimo tihi in spoštljivi ter se zavedajmo, da smo v okolju, kjer ni naš dom, temveč dom naših najboljših rastlinskih in živalskih prijateljev.

Komna

Odkar sem se zaljubil v turno smuko, sem sanjal o zasneženi Komni. Toda vedno se je našel kakšen beden izgovor, da ni bilo potrebno za več dni v zasneženo pokrajino. In ker rad po dolgem, napornem vzponu tudi čimveč smučam, sem obisk Komne, kjer se več hodi kot smuča, prestavljal v nedogled.
Zadnji vikend pa nama je z Bojano končno uspelo zbrati še nekaj prijateljev in snežena pravljica se je začela. Že pri avtu smo stopili na smuči in v dveh urah počasne hoje prisopihali do koče pod Planinskim domom. Razočaran sem ugotovil, da sem pod roko dobil napačne ključe, zato smo morali bazo prestaviti v planinski dom. Malo idile smo sicer izgubili, popoldne pa smo jo že našli na pobočjih desno od Bogatinovega sedla. Pot do sedla smo si dodatno popestrili s prehodi preko kotlin, vrtač, mrazišč, hrbtov in kop reliefno pestro oblikovne Komne nad planino Na kraju.
Čar turne smuke je seveda tudi druženje z ljudmi, ki jih veseli gibanje v naravi. V takem vzdušju je smeha in dobro volje na tone, tako da si lahko predstavljate, kako nor je bil večer, jutro pa nekoliko manj. Težke glave je zbistril čudovit sončen dan. Ker v soboto nismo bili deležni smuke po pršiču, smo to nadomestili v nedeljo. Prek planine Govnjač smo se dvignili pod obronke Tolminskega Kuka in Podrte gore. Navzdol smo vriskali po globokem pršiču in se zahvaljevali “bogu” za nore razmere, vreme in družbo.
Turna smuka je nekaj najlepšega, kar se človeku lahko ponudi v naravi. Ne znam povedati dovolj dobro, kako butasto se mi zdi smučati po smučiščih. No, smučati po kakšni široki smučarski progi zna biti užitek, toda vožnja s sedežnicami, gostišča, plaže, umetni sneg, “gužva”, vse to pa se mi zdi še ena človeška neumnost. V naravi ali na smučišču, vsak lahko izbira, jaz sem izbral turno smuko in prijatelje z dušo.

Vrh Škrli (levo), Mahavček (v sredini) in Bogatin (desno)

Bogatin

Zimska Komna

Proti sedlu

Pogled proti Krnu

Nekaj uživaških zavojev pod sedlom

Proti planini Govnjač

Turnosmučarska idila

Obsežna planina Govnjač pod grebenom dvatisočakov

Zalita pobočja

Gremo, akcija!

Plaža po turnosmučarsko