Turna smuka

Begunjščica

Begunjščica kot turno smučarski cilj skoraj nikoli ne razočara. Že izhodišče za vzpon (Ljubelj) je postavljeno v osrčje gora. Včasih se je sicer malo neprijetno vzpenjati po robu smučišča Zelenica, vendar se vedno znova zamotiš s pogledovanjem na plazove oz. melišča severnega obraza Begunjščice in razmišljanjem, kje bom pa danes zagrizel na vrh in kje bom pustil sledi vijug pri spustu. Ker sem se počutil odlično, sem se odločil za vzpon in spust po osrednji grapi, ki se izteka na osrednji plaz nad Zelenico. Že pri vzponu sem bil prepričan, da so danes razmere idealne. Brez problemov sem se s smučmi dvignil čez polovico plazu, nato pa kot po stopnicah nadaljeval proti vrhu (cepin in dereze niso bile potrebne). Osrednja grapa je sicer zaradi malo snega ozka, vendar je sneg ravno prav trd. In čeprav se v strokovni literaturi osrednja grapa smatra za alpinistični spust, je v dobrih razmerah za vsakega solidnega smučarja to enkratno doživetje. Trenutno sedim malce utrujen za računalnikom in tapkam sila nepomembne stavke, ampak si pa vseeno mislim: ‘Matr je blo dobr!’

Javornik (Ženiklovec)

Na Javornik jo rada ubereva po ‘ta dolgi’ varianti. Avto pustiva v bližini Slaparske vasi in se po gozdnih vlakah in senožetih dvigneva do ceste, ki pelje proti planini Javornik. Začudena ugotoviva, da je cesta splužena čisto do koče na planini in se jeziva kam vse to pelje. Štirikolesniki silijo do konca splužene ceste vse višje in višje v gorsko okolje. Gradijo se novi vikendi, ki so eden od vzrokov za povečan motorni promet. Na planini opazujeva vršno pobočje Ženiklovca, ki naju razočara s skromno snežno odejo. Zavijeva levo na travnik na SZ strani, kjer so razmere precej boljše. Na vrhu se odpre čudovit razgled na okoliške hribe in veselo fotografirava. Spust je bil presenetljivo dober, še posebej sva uživala na senožetih pod cesto. Mir, ki sva ga imela na poti navzgor in spustu so na koncu skalile trume glasnih sankačev, ki so se vile na poti na Dom pod Storžičem.

Dovška Baba

Končno prva letošnja turna smuka. Čeprav sem si po prvem obisku ‘najlepšega turnega smuka v Karavankah’ dejal, da sem gori pa nikoli več, so me novice o veliki količini novozapadlega snega v Zgornjesavski dolini premamili. V prekrasnem sončnem vremenu smo tik nad Dovjem uživali v pogledih na Julijske Alpe. Toda kmalu je vso severozahodno Slovenijo zajela oblačnost s sneženjem. Proti vrhu se je sneženju pridružil še močan veter in razmere so bile res neprijetne. Ker sva oba z Bojano doma pozabila smučarska očala je bila vidljivost pri spustu na vršnem pobočju nična. Sneg je bil zelo spremenljiv. Zaradi vetra se je na večih mestih že naredila skorja, ponekod se je še dal ujeti pršič. Po cesti je šlo presenetljivo dobro, le noge so pekle kot hudič. Nižje smo po senožetih uživali v krasnem pršiču, pa še vreme se je izboljšalo.