16
2013Dan smo končali ob zanimivem pogovoru in kavi, potem ko smo se otresli adrenalina po prečkanju meje brez Edijevega potnega lista. Kot nič kolikokrat se je zgodilo, da je nekaj izgubil, tokrat celo nekaj zelo pomembnega. Počutili smo se kot tihotapci, čeprav nismo ničesar zagrešili. Če nič drugega, se je pri tem Edo dokončno dobro ogrel, kar mu prej cel dan ni uspelo, kljub pretečenim 54km?
Ob omenjeni kavi smo klepetali o tem, kako različna življenja živimo ljudje, kaj vse počnemo v poklicnem in zasebnem življenju in kako težko si predstavljamo, da bi mi počeli nekaj, kar počnejo drugi. Osebno si ne morem predstavljati, da bi tekel 54km dolgo traso, kot jo je včeraj Edo. Ni možnosti. Zanj je to način življenja, tekma pa le motivacija in preizkus sposobnosti, druženje s sotekmovalci pa mu ne gre ravno najbolje.
Mrzlo in megleno zimsko jutro na Gorenjskem smo zamenjali za topel dan v Istri. Na startu nekaj pozitivne nervoze, nekaj čvekanja kar tako, da se prežene živčnost, klasično ogrevanje na toplem v avtu in potem začetek.
Krasno speljana proga po Istri, od Savudrije, prek Kanegre, po Paranzani, mimo Sečoveljskih solin, skozi Buje, mimo Grožnjana in potem po dolini Mirne do Novigrada. Užival sem, kolikor se je dalo. Še danes se sprašujem, kako je mogoče, da imaš kot spremljevalna ekipa tako malo časa na takooo dolgi progi. Ni mi jasno. Jasno pa mi je, da so tile ultra maratonski tekači resnično hudi, kot bi imeli vgrajene novodobne dizel motorje, ki niso samo vzdržljivi, ampak zelo hitri.
Na koncu nekaj veselja, nekaj težkih korakov, nekaj izmučenih obrazov, nekaj hrane, nekaj prijateljskih besed in nekaj sončnih žarkov.
Po včerajšnjem dnevu še bolj spoštujem ljudi, ki so pripravljeni toliko trenirati za dolge teke. Razdalje so res krute. Vesel sem tudi, da sem se družil s tistimi, ki so mi pri srcu. Mogoče pa še kdaj, kje.
12
2013There is always an oportunity to take good photos. Ok, I must admit that those two aren’t top end photos, but they show lake Bled in a little bit different way. On the way back from Bohinj I stopped at Bled just to see how it looks at night. Initially I wanted to take some photos of Bohinj and moon above the lake but it was too foggy. Bled looks fantastic at night but I wanted to shoot something else than just castle and the island with church on it. At that time I remembered what Iztok Medja was talking about at his lecture about night photography (video lecture). With my camera on a tripod, wide angle lens attached, exposure time set on 30″, I took my smart phone out of the pocket and turn the phone lamp on, starting to paint “pletna” (boat) with the light. It turned out pretty good. I took just one photo. Than I wanted to take a photo of the island. I couldn’t find the place which would give me good composition but I saw swan family nearby. Once again I used phone lamp for painting with light and photo turned out nice. So, I took only two RAW photos and got five of the main Bled attractions: lake, castle, island with church, swans and “pletna”.
11
2013Prejšnji četrtek smo v studiu Sonata Photographica gostili že 12 izvedbo Fotografovega dnevnika, tokrat je bila z nami prva fotografinja, Meta Krese. Po začetnih tehničnih težavah, smo ravno s pomočjo enega od rednih obiskovalcev naših predavanj (hvala Simon Mur, fotograf in čebelar), uspešno izpeljali večer z izjemno zanimivo sogovornico, novinarko in fotografinjo.
Foto: Anže Kacin
Novomeščanka, ki živi v Ljubljani in ustvarja po celem svetu. Težke zgodbe ljudi, boj za preživetje, boj z naravnimi silami, boj z družbenim redom, … Trdo, resnično življenje v besedi in sliki predstavlja svetu. Brez olepšavanja, brez osebnih vprašanj ali njene reportaže dosežejo namen ali ne. Tako čuti in tako dela. Zgodbe izbira sama, piše sama, fotografira sama. No, večkrat združi moči s kom, mi mu zaupa, ne pusti pa se kritizirati, največji kritik si je kar sama. Lahko izrazim globoko spoštovanje do ljudi, kot je Meta, ki širijo tako hude zgodbe na tako kvaliteten način, saj na ta način postavljajo ogledalo družbi in posamezniku. Večkrat jo je na delu krutost zgodb zlomila, a nikoli dokončno, vedno je zjutraj vstala in delala naprej.
Foto: Anže Kacin
Uporablja en objektiv, zadnji dve leti digitalno kamero. Ne zanima jo tehnika, zanima jo vsebina. Vedno je uporabljala le en objektiv, svetlobno močan, kar je fascinantno, vsaj z vidika današnjega dojemanja digitalne fotografije. Pravi, da jo preveč tehnike duši, ena sama goriščna razdalja pa osvobaja. Vsa čast.
Foto: Anže Kacin
Meta je z nami delila delček svojega vsakdana, delček svojih sanj, utrinkov, težav in fotografij, ki so rdeča nit njenega delovanja. Iskreno se ji zahvaljujemo za njen obisk in predavanje. Ko sva po predavanju sproščeno klepetala in sem se ji zahvaljeval za odziv na naš projekt, me je ustavila in dejala, da se ona zahvaljuje za povabilo. Človek je pač tak, da rad govori o sebi in svojem delu, je še dodala. Kako prav ima.



























