08
201307
2013Včasih je za pomiritev duha dovolj, da si hvaležen.
Da si hvaležen zato, da si. Hvaležen za vse, kar je ljudem dala narava. Da lahko vidimo, slišimo, vohamo. In še več, da lahko zaradi sposobnosti naših možganov občutimo vso lepoto tega sveta. Da čutimo ljubezen, toplino, bližino. Da čutimo vso lepoto narave, da občudujemo vso lepoto svoje kulture, umetnosti. Da se lahko smejemo, da lahko jokamo.
Včasih je dovolj, da si hvaležen za vsak nov dan, ki ti je podarjen.
Hvaležen sem za včerajšnji večer, ki mi ga je podarila narava s čudovitim sončnim zahodom, hvaležen sem za današnje jutro, ko je sonce pobožalo speče liste.
Posneto z Zenit Helios 58mm f2 (prvi dve fotki) in Canonom 70-200mm f4 (zadnji dve fotki)
04
2013Tokrat si bom sposodil besede človeka, ki ga kljub bežnemu poznanju zelooooo spoštujem. Simon Grižon (Športno društvo jekleno telo) je pred dnevi zapisal:
Na svetu toliko vsega, informacij, idej, dojemanja, polno verskih šol, prepričanj, ideologij, konceptov, ljudje pa brezglavo hitimo iz enega ovinka v drugega. Glave bi morali praznit, namesto izobraževati z neumnostmi. Polno neuporabnega znanja, podrtih dreves ter kupi starih knjig, ki krožijo okoli resnice, a daleč od tega. Projekt prazna glava, polno srce 🙂
Ta stavek mi zdaj vsak dan odmeva v moji prepolni buči. Okrog praznikov smo zato šli glave praznit z našo mini hiško na vzhod (Šempeter pri Celju, Šmartinsko jezero, Dobrna, Podčetrtek, Olimje, Kozjansko). Brez načrtov, brez vnaprejšnjih priprav, brez pričakovanj. Le družina na potepu, družina v družbi narave, prijateljev, prijaznih ljudi in krajev. Spanje ob 20.00, vstajanje ob 6.00, čez dan pa spoznavanje narave, sebe, soljudi. Hitro je minilo, a spomini so večni.
Posneto s Sigmo 35mm f1.4 in Canonom 85mm f1.8















