30
2013Fotografija je super zadeva. Kot nekakšen spominski dnevnik, s katerim potuješ po svoji preteklosti. Ta spominski dnevnik ima dvojni spomin. Eden je na dogodek, trenutek, osebo, kraj, …, ki si ga fotografiral, drugi pa na občutke, ki si jih takrat imel ob samem fotografiranju. Te občutke razumemo samo fotografi, in ja, krasni so.
Fotografov dnevnik je zdaj že prepoznavna znamka. Četrtkovi večeri so polni pozitivnih vibracij in navdihov. Kdo bi si mislil, da bom idejo razvijal skupaj s človekom, ki bi ga ob prvem stiku najraje nekam poslal. Življenje je polno presenečenj in zame je razvoj Fotografovega dnevnika letošnje največje presenečenje. In hvaležen sem za to, vsem, ki delamo za te večere, poslušalcem in predavateljem.
V Radovni (Pocarjeva domačija) sem imel možnost prvič v življenju videti pri delu restavratorje. No ja, videl sem jih že, ta dva pa sem spoznal in od bližje povohal tudi njuno delo. Ko vidiš, da lahko iz “ničesar” povrneta delo mojstra izpred stotin let, se ti naježi koža.
V službi je bilo zadnje dva meseca pestro. In varstvo narave ni tako “luštna” služba, kot se morda sliši na prvo žogo. Že res, da se verjetno iz mojih fotografij vidi le lepota tega dela, a za tem stojijo tudi vse pasti in vsi problemi medčloveških odnosov. Varstvo narave je pač družbeni kompromis, kjer je potrebno obilo volje, pregovorov, zagovorov, prepričevanj, strokovnega znanja, … Upam pa, da ravno s pomočjo svojega bloga lahko svetu pokažem, kako čudovito lepa je narava Slovenije, še posebej Triglavskega narodnega parka.
Bil sem tudi v otroškem parlamentu, kjer so osnovnošolci predstavili tisto, kar so se zadnje dve leti učili od ljudi, ki še obvladajo tradicionalna znanja. Peka kruha, štrikanje, izdelava grabelj, izdelava lesenih košar, … Luštno.
V Bohinju, predvsem v koritih Mostnice, smo snemali oddajo Na lepše. Tudi to je bila neprecenljiva izkušnja. Energična ekipa z Marjano na čelu je poskrbela, da smo se režali celo popoldne.
Jesen je najlepši čas za družinska potepanja. V naravi se družinske vezi stkejo bolj močno kot kjerkoli, možgani so na svežem zraku, oči vedno na pecljih, v ušesa vstopa milijon zvokov, v usta romajo bioekonaturpur (in vse kar je novodobnih izrazov) izdelki, sonce greje obraz in srce, v klancih kri močneje požene po žilah.
V Bohinju so posebne energije. Nikoli se ne morem naveličati tega kraja, svetlobe, motivov, vzdušja, ljudi. Letos se je začela razvijati v povezavi z Bohinjem še ena nova ideja, za katero si v naslednjem letu želim, da bi se razvila v čudovito zgodbo, ki bo, vsaj upam, uspešno prepletala Bohinj, fotografijo in prijateljstvo.
26
2013Kakšen zadušonafilatinsrcenapolnit dan v hribih! Začelo se ni obetavno, saj smo avto usmerili v najbolj meglen del Slovenije, če odštejem Severno Primorsko. Toda kdaj pa kdaj se zgodi, da megla postane tvoj zaveznik, sploh če imaš pri sebi fotoaparat. Meglice, ki so se podile čez Malo planino so bile dih jemajoče. Otroka sta danes uživala na polno, midva pa sva si izbojevala povratek čez panoramsko cesto pod Olševo. Letos namreč po štirih letih prvič nismo dopustovali v Logarski, zato sva že močno pogrešala tisti zrak, razglede, kmetije, gore, travnike in gozdove. Kaj bi dal zdajle za 14 dnevno potepanje po naši prelepi Sloveniji.
25
2013Še en mit o “megazvezdi” poročne fotografije se je včeraj zvečer v prepolnem (dišalo je po stotici!!?!) studiu Sonata Photographica razblinil, kot milni mehurček. Nič ni bilo od zvezdništva, z nami je bil le preprost človek z vizijo, tretjim očesom, skromnostjo, pridnostjo, z vsemi napakami, izkušnjami, obilo sreče in predvsem jajci, da si je upal prestopiti meje v poročni fotografiji in meje naše države. Srečo je treba poiskati in zdi se, da jo je Aljoša našel. Hvaležen vsem dogodkom, naključjem, vloženemu trudu, znanju, ljudem, ki so mu pomagali, danes živi sanje in fotografira tisto, kar je nekoč gledal v revijah. Čeprav je bil to njegov prvi nastop v javnosti, je govoril prepričljivo, z obilo hudomušnosti. Verjetno je zaprl usta vsem kvazi frajerjem s svojo odprtostjo in odkritim pogledom na poročno fotografijo. Brez olepševanja je predstavil tudi svoje napake, brez skrivalnic je kot na pladnju serviral izkušnje, nasvete, skrivnosti in svoje videnje poročne fotografije. Pa potem spet hvaležnost do strank, do asistentov, do prijateljev. Do vsakogar in vsakokrat. Zopet dokaz, da ni naključje, kakšni ljudje lahko uspejo.
Včeraj se je spet videlo, kako lahko ljudje s svojo karizmo, pozitivnim in odkritosrčnim pristopom vplivajo na vzdušje v prostoru. Že med predavanjem je bilo med publiko slišati pristen smeh, po predavanju pa zadovoljne ljudi z nasmehi in spoštovanjem do predavatelja. Navdih in motivacija, ki jo je Aljoša delil z udeleženci predavanja, je razlog, zakaj Fotografov dnevnik ima prihodnost in smisel. Širjenje fotografskih izkušenj brez okvirov in mej med vse, ki jih ta lepa dejavnost zanima, je čudovita popotnica za prihajajoče četrtkove večere.
Iskrena hvala Aljoši za tisočtristosedeminpetdeset nasvetov, 100% odkritostjo, prikazane fotografije in pripravljenostjo deliti svojo življenjsko zgodbo z nami.








































