27
2013Kaj me v življenju resnično navdihuje? Kaj je tisto, kar mi spravi kocine pokonci, kar mi odpre dušo?
Brez dvoma to niso materialne stvari, ni računalnik, telefon, to niso športni dogodki preživeti pred televizijo, niso politični govori, reklame, ni avto, niso moderna velemesta, niso hoteli, niso množične prireditve in še kaj.
Kaj torej, kaj je tisto poleg človeške topline, hčerkine navihanosti, sinovega nasmeha, ženinega objema in prijateljskih stiskov rok?
Navdihujejo me najbolj preproste stvari, vsako leto me navduši prvi sneg, vsak dan na poti v službo zrem v hribe kot v bogove, vsak dan so drugačni, navdihujejo me jutra, prebujanje sonca in večeri, ko žarijo barve neba. Navdušujejo me oblike narave, pokrajina, kamen, voda, gozdovi, cvetje, živali. Vedno znova se čudim in se sprašujem, kako je mogoče, da narava lahko ustvari to in ono, kako to ustvari, zakaj ustvarja. Zadnjič me je popolnoma navdušil komet nad Uralom, vsako leto me navduši prebujanje pomladi in tišina ter mir s čudovitimi barvami v jeseni. Ko sonce boža tvoj obraz, ko dežne kaplje padajo na čelo, ko veter prepiha možgane, takrat čutim, da sem in smo, ljudje namreč, del narave. Občutek, ko se po celodnevni turi vrneš s hribov v dolino in pod mogočnimi vrhovi spiješ nekaj požirkov bistre studenčnice, se ne more primerjati z vsemi ustekleničenimi vodami na tem svetu skupaj. Takrat začutiš v sebi živalsko prvinskost, takrat si podoben medvedu, ko pride pit k vodi, slonu, srni, levu in ostalim. Že davno nazaj sem spoznal in začutil, da v hribe ne hodim zaradi osvojitve vrhov, ampak zato, ker je tam tako lepo, ker lahko vidim tisto, kar od spodaj ne morem, ker začutim mogočnost narave in jo zato spoštujem.
Seveda me navdušuje tudi čudovita glasba, malokrat pa tudi druga umetnost, predvsem zaradi mojega neznanja. Navdušen sem nad kulturo prvinskih, kmečkih, nomadskih narodov. Mesta, razen izjem me pustijo hladnega, ravnodušnega.
Navdih se mi zdi za življenje, ki ga danes živimo, zelo pomemben. Odtujeni smo od narave, izgubljeni v zmedenem materialnem svetu, kjer nam misli vodi denar. Navdih je tisto, kar nam požene kri po žilah ali nas umiri, kar nas žene, da smo aktivni, da dihamo, da smo. Brez navdiha smo živi mrtveci. Bodimo hvaležni za navdihe in za vse, kar nam ponuja narava in človeška kultura.
18
2013Zadnje dni se govori o privatizaciji vode. Ne razumem in nočem razumeti. Kakšna sporočila mi, mediji, politika, stroka polagamo v ušesa naših otrok, mladih. Da je voda ekonomska dobrina?!? Prisežem, da me bo en dan zadela kap, zaradi takih stvari, ki enostavno peljejo v pogubo. Zakaj ne naučimo naših otrok, kaj zares je voda, kako jo je treba spoštovati in kakšen odnos je potrebno imeti do nje. Le to bo ohranilo vodne vire. Ni druge poti. Pika.
Podobne žolčne bolečine sem imel pred kratkim na sestanku o upravljanju gozdov v našem narodnem parku s predstavniki slovenske nadškofije. Prvič sem doživel, da je nekdo na sestanek prišel v družbi treh odvetnikov in dodatno delegacijo in me najprej okaral, da ne vem, kaj je to lastnina. Da oni vejo, kako se upravlja z gozdovi in zakaj gozdovi sploh so. Neki mladi pravniški japiji so se norčevali iz petelinov in drugih prebivalcev gozdov, ker lastnina in možnost iztrebljanja gozdov je sveta nadškofijska pravica?! In čeprav so ti gozdovi v parku, kjer se prvotno ščiti narava (ena od ustavnih kategorij lastnine, je tudi okoljska kategorija), nimamo mi nobene pravice omejevati sekanje v njihovih gozdovih ali pa postavljati pogoje za sečnjo. Vsa ta silno študirana in poduhovljena skupina ljudi ni niti za trenutek pokazala tisočinko delca sočutja in odnosa do gozdov, do narave in s tem do sočloveka. Po trenutkih jeze sem bil samo še žalosten.
Ko ti nekdo ukrade (polastnini) vodo, je tako, kot bi ti ukradel del duše.











