Fotografija

Samo Vidic in Fotografov dnevnik

Mislim, da je prav, da napišem tri vrstice o prvi izvedbi Fotografovega dnevnika, ki je bil v četrtek, 14.3.2013. Niz predavanj, ki jih načrtujemo na vsakih 14 dni je začel Samo Vidic. Poznal sem njegove fotografije, prvič pa sem mu stisnil roko dobro uro pred predavanjem. Kaj naj rečem, prijeten fant, odprt, zabaven, iskriv. Malo sem se bal, kako bo zgledala predavalnica v fotostudiu, ampak Anže in Jure sta pripravila enkratno kuliso, ki v nadaljevanju potrebuje le nekaj praktičnih popravkov (ozvočenje in vidnost gosta/dvignjen oder).

IMG_7017

Po koncu predavanja sem se sicer zapletel v pogovor s prijateljem, ki je star plezalski in smučarski znanec, a vseeno sem na koncu pristal v krogu fotografov, ki jih poznam le prek interneta in medijev. Tam so bili dobitniki večkratnih najvišjih fotografskih priznanj, profi fotografi, ki so govorili meni še malce tuj jezik. Pozno v noč smo zapuščali studio in ne dvomim, da se bomo ponovno srečali in izmenjali kakšno izkušnjo, mnenje, nasvet.

IMG_7029

Samo nam je pripovedoval o začetkih, o sreči, veliko pa o trdem delu in znanju.

IMG_7026

Najbolj mi je ostalo v spominu to, kako osredotočen je pri svojem delu in kako natančno ve, kaj hoče imeti na fotografiji. Všeč mi je tudi, ker ne komplicira pri vsej tej množični in vrhunski tehniki, ampak se drži osnovnih pravil in osnovnih nastavitev na aparatu. Ima neko svojo rutino, svoj način in kjer npr. vsi delajo na manualni način, on uporablja autofocus. Zdi se, da se ne pusti neki mainstream sceni, ampak gleda le na to, da tisto, kar naredi in da iz rok, je absolutno vrhunsko.

IMG_7038

Naslednjič, 28.3. gostimo Luko Esenka, vsi lepo vabljeni.

Bohinj na turoben dan

Čisto fajn je kdaj doživeti Bohinj na turoben, deževen dan, se srečati z domačini, pokramljati, opraviti kar je potrebno. Tudi na tak dan je vredno vzeti fotoaparat s seboj, izzivi so takrat bistveno večji. In takrat je tudi čas za črnobelo fotografijo.

20130312-IMG_6827

20130312-IMG_6797

20130312-IMG_6799

Planina na Kalu

Tokratna tura je bila ena od tistih, ko se enakovredno združita čudovita pokrajina in enkratna družba. Mogoče se človeku zaradi dobre družbe zdi vse skupaj še malce lepše. V petek smo se tako z vlakom odpeljali do Mosta na Soči, v Tolminu prvič tisti dan v kafiču Paradiso popili kavo in se odpeljali do Tolminskih Raven, ene najbolj samotnih, a glede na ambient ene najlepših vasi v Julijcih. Čez pašnike, na katerih je bil sneg dobro predelan smo tihoma, vsak s svojimi mislimi oddrseli v bukov gozd.

IMG_6306

IMG_6309

Takoj, ko smo zapustili gozd, se je odprl pogled na Tolminski Migovec in Planino na Kalu. Istočasno so se razpotegnile megle in posijalo je sonce. Kot za nagrado.

IMG_6323

IMG_6327

Ko smo pridrajsali na rob Planine na Kalu, smo se lahko zazrli v dolino Tolminke in v Krnsko pogorje, nad katerim so se veselo podile meglice.

IMG_6333

IMG_6350

Prevzeti od razgledov smo kar tako malo pohajkovali po grebenu gor in dol. Svet pod Tolminskim Migovcem pa ni zanimiv in lep samo “od zunaj”, temveč predvsem “od znotraj”. Ravno lansko leto je uspelo jamarjem v večni temi brezen in jam pod Migovcem povezati sistem, ki je trenutno najdaljši jamski sistem v Sloveniji z več kot 25 km dolžine. Neverjetno, tolminskemu Migovcu bi lahko rekli “votla gora”.

IMG_6362

Kar je sledilo, verjetno ni več turnosmučarska klasika, temveč turnosmučarski prestiž. Na ležalnikih pred jamarsko bajto smo na toplem sončku uživali v gostoljubju enega od tistih, ki poznajo globine tega območja skoraj bolj kot površje. Samo nam je pripravil pašto, čaj, zelišča, kavo, tobak, … Še pred poslasticami smo si na hitro privoščili užitkarske zavoje na strmini pod kočo. Joj, kako nam je bilo težko!!

Planina na Kalu

IMG_6346

IMG_6365

Samo nam je skuhal pašto

IMG_6375

Plaža na planini, v ozadju Migovec

IMG_6386

Tanja in Samo, sodelavca

IMG_6384

Jože in Edo, bivši sodelavec in večni bratranec

IMG_6403

IMG_6395

IMG_6407

Da ne bi bilo vsega prehitro konec, smo posopihali še v breg proti Migovcu in se v pravi pomladanski smuki odpeljali v Tolminske Ravne. A konec dneva je bil še daleč, zvečer je sledilo Jožetovo predavanje o etiki obiskovanja gorskega sveta, ki me vedno znova spomni, da kljub današnjemu času romantično obiskovanje gora ni nekaj preživetega. Seveda pa smo precej časa namenili obisku tistega jutranjega kafiča Paradiso, v katerem je tudi Edo naposled kapituliral, saj je ob zadnjem obisku dejal, da zdaj pa tudi on ne bo več naročil kave. Nenavadno, ampak resnično.

IMG_6411

IMG_6417

[vimeo 61035894 nolink]