18
2013Mislim, da je prav, da napišem tri vrstice o prvi izvedbi Fotografovega dnevnika, ki je bil v četrtek, 14.3.2013. Niz predavanj, ki jih načrtujemo na vsakih 14 dni je začel Samo Vidic. Poznal sem njegove fotografije, prvič pa sem mu stisnil roko dobro uro pred predavanjem. Kaj naj rečem, prijeten fant, odprt, zabaven, iskriv. Malo sem se bal, kako bo zgledala predavalnica v fotostudiu, ampak Anže in Jure sta pripravila enkratno kuliso, ki v nadaljevanju potrebuje le nekaj praktičnih popravkov (ozvočenje in vidnost gosta/dvignjen oder).
Po koncu predavanja sem se sicer zapletel v pogovor s prijateljem, ki je star plezalski in smučarski znanec, a vseeno sem na koncu pristal v krogu fotografov, ki jih poznam le prek interneta in medijev. Tam so bili dobitniki večkratnih najvišjih fotografskih priznanj, profi fotografi, ki so govorili meni še malce tuj jezik. Pozno v noč smo zapuščali studio in ne dvomim, da se bomo ponovno srečali in izmenjali kakšno izkušnjo, mnenje, nasvet.
Samo nam je pripovedoval o začetkih, o sreči, veliko pa o trdem delu in znanju.
Najbolj mi je ostalo v spominu to, kako osredotočen je pri svojem delu in kako natančno ve, kaj hoče imeti na fotografiji. Všeč mi je tudi, ker ne komplicira pri vsej tej množični in vrhunski tehniki, ampak se drži osnovnih pravil in osnovnih nastavitev na aparatu. Ima neko svojo rutino, svoj način in kjer npr. vsi delajo na manualni način, on uporablja autofocus. Zdi se, da se ne pusti neki mainstream sceni, ampak gleda le na to, da tisto, kar naredi in da iz rok, je absolutno vrhunsko.
Naslednjič, 28.3. gostimo Luko Esenka, vsi lepo vabljeni.
15
201304
2013Tokratna tura je bila ena od tistih, ko se enakovredno združita čudovita pokrajina in enkratna družba. Mogoče se človeku zaradi dobre družbe zdi vse skupaj še malce lepše. V petek smo se tako z vlakom odpeljali do Mosta na Soči, v Tolminu prvič tisti dan v kafiču Paradiso popili kavo in se odpeljali do Tolminskih Raven, ene najbolj samotnih, a glede na ambient ene najlepših vasi v Julijcih. Čez pašnike, na katerih je bil sneg dobro predelan smo tihoma, vsak s svojimi mislimi oddrseli v bukov gozd.
Takoj, ko smo zapustili gozd, se je odprl pogled na Tolminski Migovec in Planino na Kalu. Istočasno so se razpotegnile megle in posijalo je sonce. Kot za nagrado.
Ko smo pridrajsali na rob Planine na Kalu, smo se lahko zazrli v dolino Tolminke in v Krnsko pogorje, nad katerim so se veselo podile meglice.
Prevzeti od razgledov smo kar tako malo pohajkovali po grebenu gor in dol. Svet pod Tolminskim Migovcem pa ni zanimiv in lep samo “od zunaj”, temveč predvsem “od znotraj”. Ravno lansko leto je uspelo jamarjem v večni temi brezen in jam pod Migovcem povezati sistem, ki je trenutno najdaljši jamski sistem v Sloveniji z več kot 25 km dolžine. Neverjetno, tolminskemu Migovcu bi lahko rekli “votla gora”.
Kar je sledilo, verjetno ni več turnosmučarska klasika, temveč turnosmučarski prestiž. Na ležalnikih pred jamarsko bajto smo na toplem sončku uživali v gostoljubju enega od tistih, ki poznajo globine tega območja skoraj bolj kot površje. Samo nam je pripravil pašto, čaj, zelišča, kavo, tobak, … Še pred poslasticami smo si na hitro privoščili užitkarske zavoje na strmini pod kočo. Joj, kako nam je bilo težko!!
Planina na Kalu
Samo nam je skuhal pašto
Plaža na planini, v ozadju Migovec
Tanja in Samo, sodelavca
Jože in Edo, bivši sodelavec in večni bratranec
Da ne bi bilo vsega prehitro konec, smo posopihali še v breg proti Migovcu in se v pravi pomladanski smuki odpeljali v Tolminske Ravne. A konec dneva je bil še daleč, zvečer je sledilo Jožetovo predavanje o etiki obiskovanja gorskega sveta, ki me vedno znova spomni, da kljub današnjemu času romantično obiskovanje gora ni nekaj preživetega. Seveda pa smo precej časa namenili obisku tistega jutranjega kafiča Paradiso, v katerem je tudi Edo naposled kapituliral, saj je ob zadnjem obisku dejal, da zdaj pa tudi on ne bo več naročil kave. Nenavadno, ampak resnično.
[vimeo 61035894 nolink]























