Fotografija

Mineštra

Te dni, tedne, je bilo vsega po malo: mraza in toplote, veselja in žalosti, fletnega in manj fletnega, spanja in nespanja, vzgoje in nevzgoje, uspehov in razočaranj. Mineštra. Najmanj pa je bilo moje fotografije. Verjetno gre za zatišje pred viharjem, vsaj tako se tolažim.

Bila je luna in vse čudne in neprijetne stvari sem zvalil nanjo, da imam vsaj nekoga, na katerega lahko pokažem s prstom.

Bile so kokice, prvič narejene doma in bilo je prijetno in hrustljavo.

Bil je hud mraz in bil je Beli potok v Martuljku. Nepozabno.

Bil je pust, ki ima devetdeset ust, pa samo eno rit in nikoli sit! In bili sta moji dve Piki nogavički in Ficko v vozu.

In bilo je nekaj ukradenih trenutkov v naravi, tako za dušo, s tretjim očesom za vratom.

Če ne veš kam, ti PZS pokaže pot.

Mah je vedno živahen, tudi pozimi.

Lansko leto je bilo izjemno bogato z žirom, bukovimi plodovi.

Pogled navzgor nikoli ne razočara.

Osamljen.

Naravna past.

Slovo od zime.

Prišel bo dan, ko bo rdeča barva zaradi politike zbledela, a zgodovine in življenjskih zgodb ljudi ne bo zbrisal nihče.

Vrednost Triglavske severne stene

Dandanes se vse meri samo še v denarju, pa sem si zato vzel 5 minut časa in izračunal, koliko je vredna Triglavska severna stena na trgu mineralnih surovin. Stena je dolga približno 3 kilometre, visoka pa v povprečju 1 km. Cena kubika apnenca je cca. 10€ in če bi kopali 1m v globino dobimo naslednjo ceno “Stene”: 30 milijonov €. Bil sem kar malo presenečen, saj sem pričakoval višjo cifro, a me je verjetno zavedla slovenska zavest, saj imam zakoreninjeno, da je Triglavska severna stena zaradi simbolike in ostalih vrednot, ki jih ima, neprecenljiva.

Pomen varstva narave

Foto: Bojana (Ladakh, Indija)

Če bi gledal z vidika preživetja narave kot celote, kot Zemljo, potem varstvo narave v smislu varovanja majhnih območij (parki, rezervati, …) pred človekovimi posegi in vplivi, nima nobenega pomena. Narava v najširšem pomenu bo preživela. Vedno v geološki zgodovini je bilo tako. Tudi takrat, ko so bili vulkanski izbruhi nekaj vsakdanjega, ko je na Zemljo padel velikanski meteorit ali ko je bila Zemlja v primežu ledenih dob v njihovem največjem obsegu. Še več, narava je celo po vsakem od najmanj petih katastrofalnih izumrtjih večine morskih in kopenskih vrst zopet vzcvetela in dala prostor novim in vedno številčnejšim vrstam.

Foto: Bojana (Kitajska)

Varstvo narave iz vidika preživetja človeka kot vrste pa je seveda še kako pomembno. Poleg fizičnih omejitev, ki jih za človeka prinaša varstvo narave, je ta dejavnost simbolna in trka na človekovo vest. Današnji, vse bolj in bolj surovo kapitalistični svet, je pesek v oči le navidezno močni dejavnosti varstva narave. Kako si namreč drugače razlagati na eni strani skokovit gospodarski razvoj, ki je izključno in brezkompromisno vezan na naravne dobrine in njihovo izkoriščanje ter na drugi strani razvoj, razcvet in širjenje zavarovanih območij narave? Zato, da se zamegli kruta realnost gospodarskega razvoja, ki za seboj pušča puščave, izumrtje nebroj živalskih in rastlinskih vrst, opustošena nahajališča surovin, človeško bedo tretjega sveta, itd., se širijo zavarovana območja, ki jih na vse mogoče načine promovirajo, reklamirajo, izrabljajo deloma za izobraževalni, v večji meri pa za turistični namen. Ta jasno prinaša dobiček, v javnosti predstavljen kot dobiček domačinom, v kruti realnosti pa dobiček že tako močnim in bogatim elitam.

Foto: Bojana (Maroko)

Mi, materialno razviti predstavniki še bolj razvitega sveta in vsaj pregovorno zelo intelegentni ljudje smo pozabili na  bistvo, na korenine. Kako naj bo drugače, če pa nam je omogočeno, ko nečesa nimamo, da uvozimo, kupimo v trgovini ali po spletu. Pa tudi če je to plastenka vode. In kaj naj poreče na to prebivalec Sahare, budist na Tibetanski planoti ali pač tisti prebivalec Zemlje, ki je vsakodnevno odvisen le od vode, ki je zelo omejena. On ve, kako pomembna je voda. On to spoštuje, ceni in je od tega odvisen. On ne potrebuje sistema varstva narave zahodnega sveta, ne potrebuje ministrstev za okolje, zavodov in društev na področju varovanja narave, ne potrebuje šol, nazivov in doktoratov. On bo varoval vir pitne vode s svojim lastnim življenjem. Ker je tisti vir ali izvir najpomembnejša stvar, ki jo sploh ima.

Foto: Bojana (Ladakh, Indija)

Ne pravim, da je potrebno nazaj v kameno dobo, da je treba nazaj v plemensko življenje. Mogoče pa je le čas, da se zavemo, da gospodarski razvoj, ki temelji le na izkoriščanju narave in njenih virov, tudi za ceno nepopravljive škode naravi in našim vnukom, ni nekaj, kar bi zdrav, intelegenten, izobražen in moralen človek razvitega sveta lahko vsak dan na televiziji označeval kot edino možno rešitev za ta svet oz. skoraj kot ideologijo.

Foto: Bojana (Kitajska)

Večina ljudi tako v varstvu narave vidi le zaviralca razvoja. Jaz mislim, da je to priložnost za razvoj na dolgi rok. Bom podal le en primer, ki mi pade takoj na pamet: nekdo bi rad zgradil smučišče, pa mu naravovarstveniki ne pustijo. Škoda za razvoj? Lahko, lahko pa tudi ne. Območje, kjer bi bilo smučišče, bo ostal gozd z vsemi svojimi ekosistemskimi funkcijami (prečiščevalec vode, zadrževalec erozijskih procesov, zatočišče živalim, zbiralec ogljikovega dioksida, …), nudil bo nabiralništvo, rekreacijo, gibanje na svežem zraku, trajnostno gospodarjenje z gozdovi, naravi prijazen turizem. Nudil pa bo tudi priložnost za naslednje generacije. Ko bo v večini konkurenčnih okoljih že povsem degradirano okolje in možnosti za razvoj pičle, bo morda priložnost za kakšen manj naravi prijazen poseg v gozd, morda res gradnjo smučišča ali pač tistega kar bo tistemu času najbolj primerno ali moderno. Kje pa mislite, da se danes dogaja razvoj? Pri nas, v Evropi? Že dolgo ne, nerazviti del sveta lepo ponavlja iste napake in se brezglavo razvija. In to je priložnost, da začnemo na razvoj pri nas gledati čisto drugače, naravi in bodočim generacijam prijazno in neškodljivo.

Foto: Aleš (Bolivija)