17
2011Pred tremi tedni je termometer kazal -17, tokrat +10. Prave zimske pravljice ni bilo več, še več, ne pomnim kdaj sem smučal po takem gnilcu. Vseeno spet lep vikend na Pokljuki, spet so bile jasne, svetle noči.
V petek na Brda, prek samotnih pašnikov desno od Lipance, s kuliso Karavank v ozadju.
V soboto spet okolica Lipance in izobraževanje o varnem gibanju v zimskih gorah, poučno in zanimivo.
V nedeljo pa izlet na Uskovnico, že skoraj povsem pomladansko sončno planino nad Bohinjem.
Rudno polje je bilo oblegano kot že dolgo ne, tekačev, sprehajalcev, smučarjev, izletnikov nešteto in kar prav je tako, bil je res prekrasno sončen vikend.
06
2011Kolikokrat v življenju vam je kakšna stvar vzela sapo? In ste obstali kot pribiti. Kolikokrat ste bili zadeti od česa?
Tisti, ki se veliko gibate v naravi, mi boste potrdili, da vam največkrat vzame sapo kakšen naravni pojav, kakšni čudoviti prizori pokrajine, kakšen od naravnih procesov (nevihta, sneženje, veter). Brez kapljice alkohola ali kančka drugih substanc, ste zadeti do fundamenta.
Včeraj sem prvič obiskal slap Peričnik v njegovi zimski preobleki. Kakšen prizor!!
Poznam vsa dejstva in zgodbe o njegovem res zanimivem nastanku (opisano tukaj), toda tokrat me je očarala lepota. Prijatelj mi je zaupal še lokacijo na desnem bregu Triglavske Bistrice, od koder je Peričnik kot na dlani, v ozadju pa kraljujejo Škrnatarica, Kukova špica in Vrtaško sleme.
Še dobro, da sem imel s seboj tudi mini dereze, ki so mi pomagale pri ogledovanju slapu iz neposredne bližine. Kakšen ambient!
Pršeča in kapljajoča voda ustvarja neverjetne ledene stvaritve.
Ob takih dneh in prizorih si ne morem kaj, da se ne bi vprašal kaj za vraga je nam ljudem, da si izmišljamo zabaviščne parke in druga kvazi zabavna nakupovalna središča, če imamo povsod naokoli tako fascinantne stvaritve, ki jih vredno obiskati in občutiti, poleg tega pa še malo pretegniti svoje ude.
Tokrat sem več izlival (čustva) kot prilival, ampak enostavno ne gre drugače, izkušnja je bila premočna. Lep začetek leta, kaj vse nas še čaka!
29
2010Še nikdar nisem na turni smuki toliko malo smučal kot včeraj. Zato pa sem užival v miru in zimski gorski idili.
V mrzlem jutru sem prek Rudnega polja skočil najprej na Uskovnico in proti Čiprju. Snega komaj za vzorec, čez nebo se je vlekla koprena, prsti so nohtali.
Po zgubljanju v gozdovih pod Mesnovo glavo sem le nekako prišel na planino Konjščico, kjer me je prvič ogrelo sonce.
Presenečen sem bil nad skromno snežno odejo, ki jo je popolnoma zbil zadnji dež. Odločim se, da grem pogledat višje pod Draške vrhove, v upanju na boljše razmere.
Na Jezercih sem kljub številnemu obisku Velikega Draškega vrha ocenil, da so razmere zaradi kložastega snega prenevarne, zato sem se obrnil proti Srenjskemu prelazu.
Po kratkem in strmem vzponu sem si končno obetal nekaj smuke, saj je ponavadi smuka za Viševnikom zaradi senčne lege lahko prav uživaška. Toda tokrat je bila tudi tam prav zoprna in nevarna kloža. Ozrem se še proti Malemu Draškemu vrhu, ki se mi tokrat zdi prav nemarno strm, pa čeprav sem ga pred leti že presmučal. Tokrat presenečen opazim 4 gornike, ki se spuščajo z vrha brez cepinov in derez???
Odločim se, da bom pse pustil kar na smučeh in se počasi spustim levo od konte pod Viševnikom. Že po nekaj metrih ugotovim, da sem se odločil prav, saj so razmere res neugodne. Sprehodim se po lažjem svetu okoli Viševnika do Kačjega roba, kjer končno odlepim pse in odsmučam na Rudno polje.
Tudi to je turna smuka, veliko hoje in bore malo smuke. Nisem imel ravno sreče pri izbiri ture, bilo pa je samotno in lepo. Razgledi pa spet ubijalski.





























