Fotografija

Gorsko cvetje

Pohajanje pod Kukovo špico v dolini Vrata je lahko za marsikoga pusto in dolgočasno. Gozdovi, kamenje, ruševje, … Toda poglejte si tole objavo in zagotovo vas bom prepričal, da je tudi na pogled pust svet poln barvitih detajlov in igre svetlobe.

Tole so verjetno zadnji posnetki, narejeni z mojo zvesto prijateljico, kamero Nikon D50 (mimogrede, če si jo kdo zaželi, jo prodajam skupaj z objektivom Sigma 18-125mm). Od danes naprej že zajemam motive z D300s. O občutkih pa v kakšni od naslednjih objav.

Radovna

Zadnje obdobje je čas tisto, kar skušam najti v brzini vsakdana. Tudi motivacije in idej za kakšne nove fotografske motive mi zmanjkuje, kot le malokdaj.

Letos sem večkrat obiskal dolino reke Radovne. Dolina Radovne se precej razlikuje od naših ostalih alpskih dolin, saj je vrezana med Pokljuko in Mežaklo v smeri SZ-JV, medtem ko so vse večje julijske lepotice (Vrata, Kot, Krma, Trenta, Koritnica, Tamar) v smeri SV-JZ.

Še ena razlika je več kot očitna. Radovna ni okrašena z vencem sivega zidu prelepih vršacev (razen v Zgornji Radovni), temveč jo zastirajo neugledna, gozdnata in strma pobočja Mežakle in Pokljuke. In ravno zato je bila dolina Radovne v moji glavi vedno manj vredna.

Zadnja leta, ko večkrat zaidem v dolino, pa spoznavam, da je to pravi pravcati biser med alpskimi dolinami. Toliko vode, kot se jo zbere v dnu doline, in povrhu še odlične kvalitete, ne najdeš drugje po Sloveniji. Obe visoki kraški planoti, Pokljuka in Mežakla, sta kot ogromna vodohrama in hkrati na površju še čistilca padavinske vode. Kraške lastnosti apnencev, ki gradijo ta dva obsežna zbiralnika, povzročijo, da vsa padavinska voda odteka po podzemnih kanalih, razpokah, breznih v dno doline reke Radovne. Ravno prav so nagnjene tudi plasti apnencev, da voda najde pot ravno proti dolini. Na dnu doline pa so obilni rečni in ledeniški nanosi ter plasti neprepustne jezerske krede, ki podzemno vodo potisnejo na plano.

Poleg kraških izvirov, ki so značilni za dolino Radovne, je dolina v mojih očeh iz grdega račka postala skorajda kraljična tudi zaradi Pokljuške soteske, o kateri sem pisal tule in tule in ki je eden od nujnih postankov vsake duše, ki zaide v ta konec naših Julijskih Alp.

Seveda pa je glavno hranilo doline sama reka Radovna, ki ima izvir pri Jutrovi skali v Zgornji Radovni. In če je reka Soča sinonim za najlepšo alpsko reko, bi lahko Radovno označili za eno izmed najbolj skrivnostnih rek. Ko potuješ skozi dolino, se ti pogled na reko stalno izmika, potrebno je zapustiti glavno cesto in se ji približati na bolj oseben način. In ta osebni stik nikoli ne razočara, saj ima Radovna poseben čar, ki ga je nemogoče opisati.

Svoj doprinos lepotam doline je prispeval tudi človek z ustvarjanjem kulturne krajine. Brez njega ne bi nastali obsežni roti, kjer je zaradi posebnega ledeniškega reliefa (grbinasti travniki) moral človek kositi travo na roke ali pa prepustil živini oz. drobnici, da je travnike popasla.

S tem, ko je pridno obdeloval rote, ni ustvaril le edinstvene kulturne krajine, temveč je ponudil prostor uspevanju najrazličnejših rastlinskih in živalskih vrst na travniških in pašnih površinah, ki v gozdu nimajo ustreznih bivalnih razmer.

Posebej v pozni pomladi in zgodnjem poletju dolina Radovne kaže svojo najlepšo podobo. Močne zelene barve travnikov, gozdov in reke Radovne prekinjajo čudovito pisani travniki in modro nebo.

Radovna me je prevzela, zato se bom vedno rad vračal v to mirno alpsko dolino, polno majhnih skrivnosti.

Lastnina

Ljudje smo si razdelili zemljo, nekaj je tvojega, nekaj mojega, nekaj od tistega. Seveda vsak človek rabi delček tega planeta, da lahko preživi, tako kot vsa druga živa bitja. Nekaj rabi za bivanje, nekaj za hrano, nekaj za druge potrebe. Razumevanje in dojemanje lastnine pa je tisto, kar nam dela hude probleme.
Večinoma razumemo lastnino tako, da lahko z njo delamo vse, kar želimo. Saj je to moje. Kdo mi bo pa govoril, kaj lahko in kaj ne! Tako razumevanje je seveda posledica družbe, v kateri živimo in daje vrednost ljudem, ki veliko imajo in ustvarjajo materialne dobrine. Lastnina je seveda veliko več, kot le imetje človeka. Lastnina je del narave in ima zato mnogo funkcij.
Nekaj primerov:
– v lasti imaš gozd, ki je na plazljivem in vodovarstvenem območju. Če ga boš v celoti posekal, da bi prodal les in si kupil večji avto, bo to škodovalo ne samo vsemu živežu znotraj gozda, temveč bo to povečalo ogroženost plazenja in ogrozilo kvaliteto vodnega vira. Premisli!
– v lasti imaš njivo, ki leži ob sosedovi njivi, kjer se ukvarjajo z ekološkim kmetijstvom. Če boš na svoji njivi uporabil vse mogoče insekticide in pesticide in zasejal gensko spremenjeno seme, boš s tem ne le škodil svoji prsti, živim bitjem v njej, podtalnici, ljudem, ki bodo jedli tvojo hrano, temveč tudi sosedu, ki mu boš uničil ves trud pri pridelavi ekološkega pridelka, saj lastninska meja med njivama ne more preprečiti, da ne bi veter zanesel gensko spremenjenega semena na njegovo njivo, voda pa ne bi tekla tudi na bližnjo njivo. Pomisli!
– celotna vas, v kateri imaš hišo, ima belo barvo fasade, ki so jo stoletja uporabljali v tej vasi živeči ljudje. Ker prenavljaš hišo, boš obnovil tudi fasado. Po predlogu obrtnika in zaradi mode, se odločiš za roza fasado. Pred tem idilična vasica postane pobarvanka brez okusa. Stoletni trud prednikov in sosedov si potopil zaradi svoje domišljavosti in modne muhe. Premisli!

Primerov o dojemanju in upravljanju lastnine je veliko, razumevanja pa premalo. Prav zato se nam dogajajo ekološke katastrofe tipa Mehiški zaliv, Aralsko jezero in drugi. Zavedati se je treba, da lastnina ni samo dobrina, je tudi odgovornost, vsaka lastnina pa ima tudi omejitve, ki jih je potrebno upoštevati. Z lastnino je (bi bilo) potrebno ravnati tako, da ne ogrožaš narave in drugih ljudi.

Za konec pa še misel o vrednosti lastnine. Lastnino smo ljudje dobili zastonj. Saj tudi ne more biti naprodaj, ker je narava nastala pred nami in je njena vrednost absolutna, meri se v obliki živalskih in rastlinskih življenj, v obliki funkcij, ki nam jih lastnina zagotavlja (hranila, čista voda, zrak, gradbeni material, energetski viri, vsi ostali materiali, …). Noben denar ne more nadomestiti prvotne vrednosti lastnine. To je le fikcija in sistem, ki si ga je za svojo požrešno rit izmislil človek.