04
2009Zbudila sva se v jutro brez oblačka. Jaz se v bistvu nisem zbudil, ker skorajda nisem zatisnil oči preko noči. Nimam pojma zakaj, enostavno nisem mogel spati. Edo pa se je zbudil z razbolelimi prsti. Takoj mi je dal vedeti, da ga Veliko Špičje ne zanima.
Šel bo kar naravnost po Triglavski dolini navzdol in me počakal pri koči. Jaz pa sem snedel besedo prejšnjega dne, ko sem dejal, da če on ne bo šel, potem tudi jaz ne bom silil. Enostavno sem že predolgo čakal na ta prekrasen greben nad jezerskimi očesi na eni in Trento na drugi strani.
Spomnim se na torbico prve pomoči, ki jo vedno nosim s seboj in predlagam Ediju, da si povije prste. Takrat še nisem slutil, da bom konec dneva ostal s prazno torbico. Ampak, se je splačalo. V trenutku, ko naj bi se najini poti ločili, je Edo kar naenkrat nadaljeval v moji smeri. Vedno me preseneti takrat, ko to najmanj pričakujem.
Čez zakrasele pode, polne nenavadnih oblik, ki jih je v apnencu izoblikovala voda, se začneva vzpenjati na greben, ki ima kar precej vrhov. Nekako me je spominjal na greben Košute, malce bolj skalnat in krajši.
Razgledi so bili tokrat res navdušujoči, vendar le za kratek čas. Že kmalu dopoldan pa so se privlekle meglice in nekakšna kofuzna svetloba, ki je zopet onemogočala fotografsko še bolj polno popotovanje. Saj je bilo čisto vseeno, na grebenu sem namreč užival kot že dolgo ne.
Po grebenu se hodi kar konkretno gor in dol, pot je speljana večinoma po južni strani, seveda pa se spogleduje tudi z bolj resno, trentarsko stranjo.
Z vrha sva se spustila proti Dvojnemu jezeru. Kmalu po začetku spusta je Edo obsedel v topli travi in bil povsem brez motivacije za naprej. Prsti so se začeli močneje oglašati. Ocenil sem, da mu ne morem kaj prida pomagati, pa tudi vem, da on ne bi pustil, da bi ga pomiloval ali kaj podobnega, zato sem odbrzel v dolino. Nižje sem ga parkrat poklical, pa nič. Potem pa najprej prileti lep kamen čez skalni previs, za njim pa se zasliši Edijev glas.
Še parkrat bolj podrobno prisluhnem, ker se mi dozdeva, da nekdo poje. Potem se petje spet poleže in čez čas spet močneje pojavi. Pogledam nazaj in vidim Edija, ki dobesedno leti po poti in si zraven pripeva neke “ta spodne” komade. Ker ima v ušesih slušalke, sebe ne sliši in nima pojma, kako na glas prepeva. No, njegovemu petju komaj lahko rečem petje, ker je posluh pozabil v prejšnjem življenju. Takoj pa sem vedel, za kaj gre. Prepeval si je namreč za motivacijo, da je lažje premagoval bolečino. In uspelo mu je, saj je kar poletel do Koče pri Triglavskih jezerih.
Nekaj počitka na prijetnem sončku in že sva hitela mimo Črnega jezera proti poti čez Komarčo, ki je bila strma bolj, kot bi si želel. Na koncu obvezna kava in Cocacola v Savici. Kakor se je vlekla pot čez Komarčo, toliko bolj hitro sta odbrzela dneva, preživeta v idiličnem okolju. Že naslednji dan me Edo mori z imeni vrhov, za katere pravi, da bi jih morala na poti osvojiti, pa da mu nisem povedal zanje. Nikoli mu ni zadosti, kljub vsem njegovim poškodbam je en velik otrok z včasih prevelikimi načrti. Prav zato mi je v njegovi družbi zmeraj lepo.
03
2009Povsem drug občutek se je v hribe podati za vsaj dva ali več dni, kot na hitro skočiti gor in dol, ob enih pa že jesti vročo župo za domačo mizo. Končno sva z Edijem uskladila najine načrte in se za dva dni podala v Julijce. V bistvu sem ga navehtal za šerpo pri mojih službenih zadevah. Ampak, saj veste, s šerpami je težko.
Edo se je zjutraj pojavil s svojim klasičnim “allaround” mini nahrbtnikom, čeprav sem mu jasno povedal, da bova tovorila opremo za namestitev tablic slovenske geološke poti, skupaj z baterijskim vrtalnikom. Njegov nahrbtnik pa je bil že brez dodatne robe napihnjen kot slon, skoraj da je pokal po šivih. Pogledam v ta čudežni nahrbtnik, notri pa knjige, obvezne Sportske novosti v hrvaški in slovenski verziji, Ekipa, pa kumarce kar v kozarcu, gobja rižota, kilo kruha, cunje, itd.
Od knjig se je le težko ločil, časopisov pa ni mogel pustiti v dolini za nobeno ceno. No ja, nekako sva le stlačila stvari v nahrbtnike in se odpravila proti Velem polju. Uf, teža je bila kar konkretna, zato sva počasi zastavila v breg.
Pod Studorskim prelazom sem Ediju dejal, naj malo bolj pogleda po kamnih ob poti, da bo našel kakšne fosilne ostanke, ki jih je tam na pretek. Čez čas se mi približa in potoži, da mu bodo oči iz jamic padle, da tako “buli”, pa nič ne vidi. Sklonim se in poberem prvi večji kamen, kjer je vse polno polžev in školjk. Evo, tule so, pa tule in tukaj. Gleda in se čudi, kmalu pa nabere tri kose in jih strpa v že prepoln nahrbtnik. Svetujem mu, da vzame manjše kose, ampak vztraja, da bo te kose nosil za svojega sina, ki je vnet zbiralec in raziskovalec pri svojih reci in piši 5 letih.
Oba sva prvič hodila po Velski dolini proti Hribaricam in Doliču in se spraševala, kje hudiča je tukaj tako dobra smuka, ko pa je vse tako položno. Skleneva, da bo treba končno izpeljati tisti legendarni turni smuk s Kanjavca v Velsko dolino.
Sončno jutro se je spremenilo v neko čudno oblačno popoldne. Meglice so se podile čez vrhove in vsake toliko se je razjasnilo, svetloba in vidljivost pa za kakšno resnejše fotografiranje naravnost obupno. Ampak, saj ni vse v fotkanju, največ je v doživetju. Na Doliču, kjer sva nameravala prespati, sva bila kar prehitro. Pogled na kočo je žalosten, čeprav so v poletnih mesecih člani PD Gorje opravili veliko dela s popravljanjem od plazu povsem razdejanega novejšega dela planinske koče.
Ob vročem čaju skleneva, da greva naprej proti Prehodavcem. Edo takoj po odločitvi vzame v roke zemljevid in tuhta kateri vrh bova osvojila kar tako med potjo.
Po parih predlogih in obojestranskih razglabljanj, mu roka po zemljevidu zdrsne na pot po Kanjavčevih policah oz. pot Mire Marko Debelak. To pot je predlagal že doma, vendar je potem kar nekako potonila v pozabo, zdaj pa so se mu spet zasvetile oči. Malo sem se izmikal, kako težak nahrbtnik imam in da sem že malce utrujen, toda tudi mene je premagal adrenalin. O.K., greva. Povprašava še glede razmer in morebitnih snežišč in že se spuščava proti Zadnjici.
Po parih serpentinah uzreva Kanjavčeve police. Ojoj, a tule čez greva? Hudo, lej kje gre steza, čist blizu prepada. Ojoj. Pogled na začetek poti je res zastrašujoč. Malce nama zastane korak, potem pa kot vedno eden od naju potegne in že sva na stezi nad “mega plastjo” (glej plasovitost kamnine, kjer izstopa debela siva plast nad tankimi plastmi), nad dolino Zadnjice nekje sredi severne stene Kanjavca.
Takoj ko stopiva na pot se občutek drastično spremeni, saj je pot sicer drzno speljana, vendar dobro uhojena. Ostane samo tisti cmok, ko veš, da ne smeš narediti napake, sicer zletiš direktno do melišč pod steno, brez vmesnih postankov.
Moram priznati, da so bili začetni koraki kot po jajcih (več o tem bodo povedale Edijeve fotografije), kasneje pa sem se sprostil in užival ob vratolomnih pogledih in res izvrstno speljani poti. Sicer pa pot ni neka bližnjica do Prehodavcev, saj traja vsaj 2 uri in več. Na Prehodavce sva prilomastila ob začetku vačera in se naužila lepih razgledov izvrstne okolice Prvega oz. zadnjega jezera v Dolini Triglavskih jezer.
Prav zaradi večerov v gorah se splača preživeti noč v visokogorju. Naredil se je namreč čudovit, sicer mrzel večer v eni izmed najbolj prijetnih koč v Julijcih. Večer je kot že ničkolikokrat rahlo pokvaril pogled na Edijeve prste na nogah, ki izgledajo kot prsti nekoga, ki se vrača s kakšnega osemtisočaka. Ne vem, od kod zbere toliko volje, da hodi naokoli s tako neprijetnimi bolečinami. Saj pravijo, kjer je volja, tam je moč ali pot ali karkoli že. Tako željena tura čez greben Velikega Špičja se zdi tisti večer izgubljena, toda pri Ediju nikoli ne veš. Za konec prvega dne še nekaj večernih pogledov, naprej pa v drugi objavi.
18
2009Tudi v dežju je Bohinj lep. Pa saj pravijo, da ima v Bohinju dež ta mlade. Nekega daljnjega jesenskega dne sva Pod skalco z Dejanom zategovala neke nemogoče plezalne smeri, ko se zasliši iz smeri jezera “goveja” glasba. Pogled na jezero je razkril, da so ravno snemali videospot na čolnu v bližini obale jezera. Peli so pa ravno pesem “V Bohinju ima dež ta mlade”. Ja, včasih je potrebno biti ob pravem času na pravem mestu.































