11
2009Primorsko-štajerska naveza, Milan in Mojca, vedno poskrbita za dobro voljo. Ker sta ravno v obdobju gnezdenja (urejanja stanovanja) in so njune baterije skoraj prazne, sva jih z Bojano zvabila na narcisoidno Gorenjsko.
Plavški Rovt nad Jesenicami je bil pravi kraj za to. Sneg je ravno odlezel in razgibane travnike so pobelile narcise – ključavnice.
Sprehod med belimi poljanami dišečih narcis po lično speljanih potkah nam je postregel z enkratnim doživetjem.
Za travnike skrbijo domačini, ki s pravočasno košnjo omogočijo narcisam, da nam vsako leto priredijo enega od najbolj nenavadnih tednov v Karavankah. Kot pravijo, vsega lepega je hitro konec.
Narcise se za letos poslavljajo, že kmalu pa bo letošnji prirastek skakljal tod okoli.
Primorsko-štajerska naveza se kar ni in ni mogla načuditi vedno novim in novim travnikom, polnih belih zvezdic.
Tudi sama sta kot dve sijoči zvezdi, vedno zabavna, sproščena in dobrovoljna. In nič kaj narcisoidna.
10
2009Ko me je Luka ob 4-ih zjutraj poklical in mi dejal, da se mi ne bo pridružil na smuki, nisem bil prav nič razočaran. Po psihično napornem tednu, mi je tudi družba s samim sabo v hribih kar dobro dela. Smer Rodica.
Sonce me je ujelo tik pod planino Suha. Joj, kako pogrešam jutra v hribih. Ptiči so žvrgoleli, da le malokdaj tako. Na Rodico me zadnje čase kar pogosto zanese. Enostavno mi je tukaj lepo za znoret.
Sneg je sicer umazan in ga hitro pobira, toda je dobro predelan in že na planini sem vedel, da bo smuka odlična.
Takoj nad kratkim skokom nad planino že ugledam Malo Rodico. Na nebu pa ovčke. Izredni pogledi.
Nikjer naokoli žive duše, začuda, Rodica je namreč eden bolj obleganih turnosmučarskih ciljev.
Za vogalom že ugledam vrh. Za 9. maj je še vedno precej zalito. In za zgodnjo uro niti najmanj trdo, temveč ravno prav odjenjano.
Tik pod vrhom sem ugledal še dva souživača, ki pa sta se že začela spuščati. Pogled na njune zavoje mi privabi nasmešek na usta. Razmere izgledajo odlične.
Tik pod vrhom me zajame močan jugozahodnik, vendar mraza od nikoder. Zjutraj pri avtu je bilo 10 stopinj.
Na vrhu naredim par fotk, pojem jabolko …
… in tik preden se sonce skrije za oblake, odsmučam v dolino. Zavoji lepi, škoda ker nisem mogel te fantazije deliti še z nekom na licu mesta. Pa drugič.
Zgornja slika pove vse o pomladanski turni smuki, spodnja pa, da hitrost ni vse, tud počasi se daleč pride.
08
2009Tam na koncu Radovne, v Zgornji Radovni, se odpre pogled proti dolini Kot. Tiha, prelepa dolina, ki je idealen kraj za pobeg od vsakodnevne mestne norosti. Zdaj vem, kam so nas hotele “tovarišice” v osnovni šoli poslati ob neposlušnosti, v kot z veliko začetnico.
V daljavi se dviga piramida še vedno zimskega Cmira, v ospredju pa travniki cvetijo, bukve zelenijo.
Toliko sonc na enem travniku je pravo razkošje. In ko se s fotoaparatom potopiš med travne bilke, se odpre povsem nov svet …
… drugačne perspektive,
… druga razmerja.
Kolegi so ob mojem prihodu takoj ugotovili, kje sem se potikal, po licih sem bil namreč lepo regratno rumen.






















