09
2009Kratek izlet k izviru Bistrice se je izkazal za prijetno presenečenje. V času, ko visoke temperature pospešeno talijo sneg v višinah, se razbohoti ta skriti in malo poznani kraški izvir pod mogočnim masivom Peči.
Do izvira pridete prek vasice Žlan, ki leži na terasi nad vasico Polje. Le ta se nahaja na poti od Bohinjske Bistrice do Ribčevega Laza. Od parkirišča ne potrebujete več kot 30 minut.
Presenetila me je količina vode, ki bruha iz podzemnega sveta in se prek večih pragov prebija proti dolini.
Piš vode ob izviru povzroča, da je okolica stalno namočena. Namočenost pa je idealna za rast mahov. Prav mahovi in praproti so bili tokrat tarča fotoaparata.
Po prav lepi zimi se že prav pošteno prileže tudi močna zelena barva. In tokrat jo je bilo na pretek.
Ko se potopiš v detajle, te vse skupaj tako prevzame, da bi lahko preživel na nekaj kvadratih kar cel dan.
Drobni jetrnik popestri monotonost mahov, prav tako je posrečena igra sončnih žarkov in senc.

Za konec bom naredil še malo reklame in vas pozval, da vzamete v roke knjigo “Samo narava” avtorja Tome Davorina. Tisti, ki berete Polet, ste njegove članke že spoznali. Knjigo toplo priporočam, saj na razumljiv, prijeten in sporočilen način opisuje odnose v naravi. Verjemite, da knjiga odpira oči na področjih, ki so nam ljudem že skoraj postala nerazumljiva.
07
2009Val Rosandra oz. dolina Glinščice je pravi kanjon tik nad pristaniškim Trstom. Midva sva v dolino vstopila prek vasi Boljunec, čeprav so možni številni vstopi.
Apnenčeve stene so od nekdaj privabljale vertikale željne plezalce. Legendarni Emilio Comici se je tu učil osnovnih plezalskih gibov.
Skozi globoko vrezano kraško dolino teče reka Glinščica, ki je ustvarila številne tolmune, čudovit pa je paličast, okoli 30 m visok slap. Ogledati si ga je moč z lično urejene sprehajalne poti.
Slikovita vasica Botač leži v zgornjem delu doline.
Pot vodi tudi po gozdu, čez mostičke, prek melišč, pod stenami in pečinami.
Spremljajo nas barviti martinčki in dišeča narava.
Bojana pa raste, žoga prehaja iz rokometne v nogometno in košarkaško.
Po severnem delu kanjona pot poteka po opuščeni železnici in je primerna tudi za kolesarje.
Po skoraj treh urah sva se vrnila v izhodišče. Dolina hrani ogromno zanimivosti, ki jih skušajte spoznati sami. Mogoče vas bo v Glinščico privabila plezalska strast, mogoče boste hlepeli za zgodovinskimi zgodbami, ki jih mejno območje med Slovenijo in Italijo premore na tone, mogoče pa si boste zaželeli le miru in stika s prvinsko naravo. Tega boste deležni na pretek.
22
2009Ponovno sva se potepala po obali Bohinja. Je že prav, saj je danes svetovni dan voda.
Bodočega radovedneža sva peljala na svež zrak.
Topel dan so spremljale bele gore v ozadju, ki so vabile na svoja pobočja. Pridemo, kmalu.
Padalci so že zasedli modro nebo nad jezerom.
Celo čopasti ponirek si je prišel ogledat danes čudovito mirno gladino jezerske vode.
Narava se prebuja s hitrimi koraki.
Jetrnik, trobentice, resje, črni teloh (na sliki) cvetijo le nekaj metrov nad obalo.
Še malo pa bomo skupaj uživali na potepanjih.

























