29
2016Čeprav je človek sam sebi čisto zadosten, pa to niti slučajno za življenje ni dovolj. V bistvu ni čisto nič. To, kar sem, je zato, ker si tudi ti. Ker smo vsi.
Zadnji meseci so čustveno nabiti, polni življenja, preizkušenj, spoznanj. Svit nas uči potrpežljivosti, prilagajanja, poslušanja, odrekanja, obenem nas zasipa z iskreno ljubeznijo, bistvom življenja, srečo, sprejemanjem. Kako neverjetno različne so energije med spoloma, že pri najmlajših. In kako čudovito je to videti, spremljati, sprejemati.
To so bili tudi meseci novic o beguncih, migrantih, deljenih mnenjih o njihovem pravilnem poimenovanju, humanitarnosti in tudi strahu, zavračanju, ograjah, … So begunci ali migranti ali teroristi? Tomo Križnar je na eni izmed oddaj, kjer so zbrali pogum, da so ga povabili skupaj s politiki, dejal, da jim pravi kar ljudje. In da verjetno ni daleč dan, ko bomo zamenjali vloge. Pa je bilo vseeno čutiti, da se tudi s tem določeni politiki ne strinjajo povsem. No, kakorkoli, v dobi interneta si lahko vsak sam malce pobrska in najde kakšne verodostojne informacije o vojni v Siriji, o Islamski državi, o beguncih, o kriminalu in trgovanju z begunci, o Bližnjem vzhodu, o islamu. Znanje je moč, z njim razumemo in spoštujemo drugačne. Neznanje in strah pa je medij za politiko, vladanje in še kaj bistveno hujšega. Izredno sem vesel, da sem lahko pred dnevi obiskal predavanje o islamu. Moja dva sicer “čudaška” bratranca sta pred časom prišla na idejo, da bi kar v domači kolibi v Stražišču organizirali zanimiva predavanja ljudi, ki so okrog nas, pa njihovega dela sploh dobro ne poznamo. In se je začelo, najprej z napovedovanjem potresov (Jure Žalohar), nato o nastanku gora (Aleš Zdešar) in pred kratkim o Islamu (Boštjan Perne). Izjemno predavanje in odprtje oči. Vsakemu bi privoščil, da malce pogleda čez planke. Bi bilo verjetno vsem lepše.
Seveda smo zmago znanja proslavili na ustrezen način. Z molitvijo.
Tistim, ki imajo probleme z dojemanjem beguncev kot ljudi pa svetujem, da vzamejo eno torbo, svoje majhne otroke in se podajo na kratko pot do recimo Saudske Arabije (bogata dežela). Z vlaki, avtobusi, peš, v vsakem vremenu, čez morje v prepolnem čolnu, čez meje, mimo kontrolnih točk. Vse je zastonj. Naj gredo v nov svet, poln priložnosti. Potem pa naj se javijo in sporočijo, kakšna je bila pot in kako je kaj v novem, lepem svetu. Adijo.
Februarja smo za National Geographic Slovenija skupaj z Arnejem Hodaličem ušpičili eno krasno fotografiranje v Bohinju, kjer sem lebdel na vodi. Super izkušnja in krasno druženje.
Marca smo na Pokljuki preživeli tri sončne dni v tem sicer ne ravno s soncem bogatem letu. Kar lepo smo se poslovili od zime.
Pa prišla je pomlad. Na prvi pogled nevsiljivo, potuhnjeno. A, ker smo tako vpeti v vsakdanje “pomembnosti” življenja, se nam zdi, da je en dan še vse pusto, brezbravno, naslednji dan pa že vse zeleno in cvetoče. Pozabili smo gledati, uživati, dojemati, čutiti. Pozabili smo resnično živeti. K sreči imam zato fotografijo. Mi pomaga, včasih prisili, motivira, da se ustavim, da se sklonim, da iščem svetlobo, izraze narave in ljudi. Sem hvaležen. Za vse.
22
2016Prejšnji dan dobim nenavaden klic ali pa se mi je samo sanjalo. Predstavnik Fujifilm Evropa me je našel na spletu in me povabil, da naredim reklamo za njihovo X serijo. Nerad sem privoli, a ponudba je bila preveč vabljiva. Moj edini pogoj je bil, da reportažo naredim v tujini, saj sem v Sloveniji tako znan, da bi imel težave narediti reportažo brez, da mi ne bi bilo potrebno med delom dajati podpise in s “fan-i” delati selfije. Nisem verjel, da bo šlo vse tako zlahka. Poleg kamere Fujifilm X-t10 in nekaj njihovih objektivov, so mi poslali tudi manekena, ki je bil moj model na fotografiranju. Đuro je sicer naše gore list, a se je pred dolgimi leti preselil na Švedsko. Tako nama jezik ni bil problem, pravzaprav sva se odlično ujela. Dobila sva se na Češkem pri hradu Trakoščani. Lepo jutro je bilo.
Fujifilm X-t10 je majhna kamera z APS-C senzorjem. Nekaj sem o kameri že pisal tule: fuji-x-t10. Kamera je tako čudna, da te prisili fotografirati v .jpg načinu?! Fotografije v .jpg-jih iz kamere so tako brezzvezno ostre, kontrastne, čiste in barvite, da jih sploh ne moreš obdelovati. Nenavadno res, kar naenkrat ni potrebno ure in ure sedeti za računalnikom. Škoda!
Že njihov kit objektiv 18-135mm je povsem kovinski, kar je v primerjavi z odličnimi plastičnimi Canonovimi in Nikonovimi objektivi resnično predrzno. Kako le si upa biti omenjeni objektiv tako oster, njegov stabilizator pa tako brezhibno delujoč. V bistvu se uporabnik celo ujame v razmišljanju, da bi imel le ta objektiv in konec. Pika. Ampak tovrstno razmišljanje seveda ni vredno pravega, profi fotografa, kot sem jaz.
Kamera ima celo goro super uporabnih bombončkov (wi-fi, fuji filtre, premikajoč zaslon, …), ki pa so za nas profiče povsem odveč. Mi potrebujemo le zaslonko in čas, pa iso.
Kamera je tako majhna in nevsiljiva, da večina ljudi sploh ne opazi, da si hud profič. To me najbolj moti. Jaz imam namreč rad, da se mi hrbet in ramena krivijo pod 10kg težo in da ljudje vedo, da je med njimi fotografska legenda. Pri Fujifilmu pa nič o tega. Lahko ga skriješ za rokav. Če pa se skloniš in fotografiraš, pa ljudje mislijo, da si nekaj zgubil ali pa se pogovarjaš z rožami in kamni.
Poleg zoom objektiva 18-135mm so mi poslali še dva fiksa, 16mm f1.4 in 35mm f1.4. Oba fiksa sta pri najbolj odprti zaslonki povsem neprimerljiva z bolj znano konkurenco (Canon, Nikon, Sigma, …). Še posebej to velja za 16mm objektiv. Resnično je škoda, ker zaslonke ni potrebno malce zapreti, da bi dobil bolj ostro fotografijo, ker je že pri 1.4 tako nezaslišano ostra. Ne vem, sem bil prej tako navajen, tako da mi je sedaj to zelo čudno.
Drugače pa je bil Đuro odličen model. Z aparatom je ravnal tako suvereno, da sem celo pomislil, da bi bil zlahka fotograf. Morda v prejšnjem življenju. Ubogal je tudi vsa navodila in bi resnično čudovit sopotnik.
Na koncu reportaže in celodnevnega druženja s Fujifilm X-t10 ter Fuji objektivi lahko rečem, da me je kamera razočarala. Enostavno je prepoceni za to kvaliteto, objektivi pa so absolutno predobri za moje potrebe.
Razočaran sem tudi nad Fujifilm Evropa, ki me je potegnil v to zgodbo, saj je šel po zlu moj dragoceni čas. Na koncu sem celo ugotovil, da je model Đuro, ki so mi ga poslali za asistenta pravzaprav pračlovek, s katerimi se niti pod razno nočem družiti, saj to slabo vpliva na mojo medijsko podobo.
Podobnost ni naključna.
Več iz zakulisja snemanja reportaže pa tule: fujifilm-band
15
2016Voda je neutrudljivi zidar in kipar pestrega površja Slovenije. Plast za plastjo milijone let v morju nalaga apnenčev sediment in gradi več kot tisoč metrov visoke stene najvišjih gora. Hkrati prenaša, odnaša, ruši, erodira, raztaplja ter nanaša podlago, po kateri teče. Pride in gre, se skriva in se razkazuje v fantastičnih oblikah. Včasih jo je preveč, včasih premalo, vedno pa oblikuje in spreminja pokrajino.
























