11
2010Ko sem prvič slišal za sotesko z imenom Driselpoh, sem vedel, da mora biti to nekaj izredno zanimivega. Nisem se motil.
Eden od pritokov reke Bače je tudi potok Driselpoh, ki izvira izpod Črne prsti. Na svoji kratki poti je izdolbel slikovito sotesko, ki ji ni para daleč naokoli. Potok je namreč zarezal v izjemno zanimive plasti volčanskega apnenca, ki so ravno na tem mestu tanko plastnati ter hkrati živahno nagubani, da dajejo videz plastičnosti, živosti. Ko stopiš v sotesko, dobiš občutek, da se gubanje apnenca ravno dogaja, da si del procesov gubanja, nalaganja, premikanja. Res prvovrstno doživetje, prvovrstna šola v naravi.
Tisti, ki vas očarajo šopi cvetja, ki sramežljivo gledajo naravnost iz svetlega apnenca, boste tod ravno tako prišli na svoj račun.
V Driselpoh sem zavil na dan, ko sem v Trento peljal skupino nemških strokovnjakov s področja geologije. Bilo me je kar precej strah glede strokovnosti vodenja, saj sem se znašel med samimi profesorji in doktorji. Strah je bil popolnoma odveč, saj smo na prelep jesenski dan doživeli Trento in njene značilnosti v vsej svoji lepoti. Njihovo navdušenje je bilo tolikšno, da smo prvotni načrt ekskurzije razširili, ker so hoteli videti več od načrtovanega. In spet sem na koncu dneva doživel tisto, kar se mi vedno znova in znova dogaja, ko vodim kakšno tujo skupino. Spomnijo me na to, kako res enkratno čudovito in dobro ohranjeno deželo imamo in kaj vse imamo za pokazati. To so trenutki, ko sem resnično in pristno ponosen na svojo domovino.
01
2010Radovna
Zadnje obdobje je čas tisto, kar skušam najti v brzini vsakdana. Tudi motivacije in idej za kakšne nove fotografske motive mi zmanjkuje, kot le malokdaj.
Letos sem večkrat obiskal dolino reke Radovne. Dolina Radovne se precej razlikuje od naših ostalih alpskih dolin, saj je vrezana med Pokljuko in Mežaklo v smeri SZ-JV, medtem ko so vse večje julijske lepotice (Vrata, Kot, Krma, Trenta, Koritnica, Tamar) v smeri SV-JZ.
Še ena razlika je več kot očitna. Radovna ni okrašena z vencem sivega zidu prelepih vršacev (razen v Zgornji Radovni), temveč jo zastirajo neugledna, gozdnata in strma pobočja Mežakle in Pokljuke. In ravno zato je bila dolina Radovne v moji glavi vedno manj vredna.
Zadnja leta, ko večkrat zaidem v dolino, pa spoznavam, da je to pravi pravcati biser med alpskimi dolinami. Toliko vode, kot se jo zbere v dnu doline, in povrhu še odlične kvalitete, ne najdeš drugje po Sloveniji. Obe visoki kraški planoti, Pokljuka in Mežakla, sta kot ogromna vodohrama in hkrati na površju še čistilca padavinske vode. Kraške lastnosti apnencev, ki gradijo ta dva obsežna zbiralnika, povzročijo, da vsa padavinska voda odteka po podzemnih kanalih, razpokah, breznih v dno doline reke Radovne. Ravno prav so nagnjene tudi plasti apnencev, da voda najde pot ravno proti dolini. Na dnu doline pa so obilni rečni in ledeniški nanosi ter plasti neprepustne jezerske krede, ki podzemno vodo potisnejo na plano.
Poleg kraških izvirov, ki so značilni za dolino Radovne, je dolina v mojih očeh iz grdega račka postala skorajda kraljična tudi zaradi Pokljuške soteske, o kateri sem pisal tule in tule in ki je eden od nujnih postankov vsake duše, ki zaide v ta konec naših Julijskih Alp.
Seveda pa je glavno hranilo doline sama reka Radovna, ki ima izvir pri Jutrovi skali v Zgornji Radovni. In če je reka Soča sinonim za najlepšo alpsko reko, bi lahko Radovno označili za eno izmed najbolj skrivnostnih rek. Ko potuješ skozi dolino, se ti pogled na reko stalno izmika, potrebno je zapustiti glavno cesto in se ji približati na bolj oseben način. In ta osebni stik nikoli ne razočara, saj ima Radovna poseben čar, ki ga je nemogoče opisati.
Svoj doprinos lepotam doline je prispeval tudi človek z ustvarjanjem kulturne krajine. Brez njega ne bi nastali obsežni roti, kjer je zaradi posebnega ledeniškega reliefa (grbinasti travniki) moral človek kositi travo na roke ali pa prepustil živini oz. drobnici, da je travnike popasla.
S tem, ko je pridno obdeloval rote, ni ustvaril le edinstvene kulturne krajine, temveč je ponudil prostor uspevanju najrazličnejših rastlinskih in živalskih vrst na travniških in pašnih površinah, ki v gozdu nimajo ustreznih bivalnih razmer.
Posebej v pozni pomladi in zgodnjem poletju dolina Radovne kaže svojo najlepšo podobo. Močne zelene barve travnikov, gozdov in reke Radovne prekinjajo čudovito pisani travniki in modro nebo.
Radovna me je prevzela, zato se bom vedno rad vračal v to mirno alpsko dolino, polno majhnih skrivnosti.
27
2009Pod Slemenom in Kukovo špico nad dolino Vrata se razprostira široko melišče, ki je hkrati tudi hudourniška struga, z imenom Veliki Črlovec. V ta velikanski erozijski kotel se zbirajo grape izpod Slemena, Škrnatarice, Kukovih prodov, Kukove špice in Gulc. Hribi se vztrajno otresajo težkega kamnitega bremena in ga po najhitrejši poti spuščajo v dolino. Pri tem jim v veliki meri pomaga voda, ki lahko v enem sunku premakne enormne količine materiala.
Čeprav se dolgoročno gledano z vsakdanjimi erozijskimi procesi premeščajo ogromne količine materiala, pa je s človeškega zornega kota in časovne dojemljivosti najbolj zanimivo spremljati ekstremne dogodke. Pri teh se ob močnih nalivih ustvarijo mogočni hudourniki, ki v enem zamahu lahko spremenijo izgled pokrajine.
Veliki Črlovec je v preteklosti že večkrat spremenil svojo pot in mesto odlaganja materiala. Material se odloži na čelu hudournika, v obliki vršajev, torej tam, kjer hudournik izgubi svojo moč, kjer ima pobočje manjši naklon. Tako so se ustvarila fosilna melišča oz. struge, ki jih ščasoma preraste naravno napredujuči gozd. Hudournik svojo strugo spremeni zaradi več dejavnikov. Naravni dejavniki so predvsem količina že odloženega materiala, ki povzroči naravno zaporo in povzroči spremembo toka materiala, ali pa obstoječi relief, ki zaradi svoje izobliovanosti narekuje toku svojo pot. Včasih v procese poseže tudi človek s svojimi sicer dobronamernimi posegi. V kolikor hudournik ogroža človeško ustvarjeno infrastrukturo, je spametno le-to zavarovati s posegi v strugo hudournika. Dela obsegajo izgradnjo prečnih in vzdolžnih objektov (pregrade, bočne utrditve, grablje, …) ter premeščanje ali odstranjevanje materiala iz struge. Seveda pa objekti lahko povzročijo spremembo poti hudournika, še posebej tam, kjer objekti niso ustrezno vzdrževani.
Veliki Črlovec redno ogroža državno cesto iz Mojstrane v Vrata in povzroča škodo na infrastrukturi. Seveda je jasno, da tako obsežnih erozijskih procesov ni moč zaustaviti ali jih kakorkoli preprečiti. Zadnja leta je Veliki Črlovec spremenil smer glavnega toka. Struga in melišče, po katerem poteka tudi pristop na Kukovo špico postaja vse bolj fosilna, pot nanosa materiala pa se je preselila proti zahodu.
Posledica nove poti premeščanja materiala Velikega Črlovca so izražene v obsežnih količinah različno sortiranega, delno zaobljenega materiala v gozdnih površinah. Posledice za gozd bodo z leti uničujoče, najprej se bo posušila smreka, nato pa tudi bukve.
Ker gre za naravni proces, so ti dogodki povsem normalni pojavi v naravi. Zanimivi so predvsem z vidika znanstvenega opazovanja dinamičnih dogodkov, spreminjanja krajine, habitatov, geoloških procesov, itd. Poznavanje teh procesov je seveda pomembno tudi pri načrtovanju rabe v prostoru. Preventino in najbolj učinkovito upravljanje prostora z izrazitimi erozijskimi procesi je seveda prepuščanje tega prostora naravnim procesom oz. neupravljanje s tem prostorom.
Izgradnja ceste čez hudourniško strugo je poseg, za katerega se realno pričakuje, da bo deležen večkratnega vzdrževanja. Obstajajo tudi geotehnološke rešitve, npr. galerije, ki lahko trajno zavarujejo cesto pred hudourniškimi nanosi.
V objavi predstavljam fotografski zapis nove poti struge hudournika Veliki Črlovec in njegov vpliv na cesto v dolino Vrata po zadnjem septemberskem neurju letošnjega leta. Asfalt je sicer kar dobro prestal erozijsko moč vode, cestni tampon in brežine pa so utrpele kar precejšnje posledice.





















