07
2011Lida, moja mami, že od nekdaj rada ustvarja. Zadnjih nekaj let ji čas in volja ter zdravje dopuščajo, da svojo umetniško žilico spreminja v domačo obrt.
V kleti hiše je sedaj preprosta keramična delavnica, iz katere prihajajo številni umetniški in uporabni izdelki. Njena posebnost so keramične luči, pri kateri ji pomaga tudi amaterski električar, moj oče.
Najprej se glina oblikuje z vrtenjem.
Potem se ustvarjajo dodatki.
Sledi barvanje.
In pečenje.
Tako nastanejo vse sorte vaze,
luči,
pa nekaj za kofetkarje, čajčkarje,
tudi za sadje in sladkarije,
pladnje, posode, posode za peko, itd. Včasih tudi kaj po naročilu, kot npr. tale morski konjiček.
Tako, za kaj več pa se kar direktno obrnite na Lidijo (lidija.zdesar@gmail.com), mogoče vam pokaže, kaj vse ima še skrito po omarah.
31
2011… ob 30-letnici ustanovitve Triglavskega narodnega parka je potekala v soboto v Festivalni dvorani. Namesto, da bi užival v navdušujočih govorih, sem moral pritiskati na sprožilec. In ja, moja fotografska kariera gre v višave. Če sem se še pred kratkim ukvarjal z družinsko fotografijo, zdaj razmišljam samo še o svetu prestiža, kravatarjev in politike 🙂
Pahor je le stopnička do fotografiranja Obame in podobnih. Spremljajte blog, čakajo vas nova in nova presenečenja.
Prireditev polna lepih besed, zahval in spodbud je bila začinjena z dvema odličnima glasbenima gostoma. Duo Bakalina iz Čadrga je navdušil s preprostostjo, močnim sporočilom, izvrstno interpretacijo in striktno uporabo narečja (link na njuno glasbo). Bravo!
Direktor parka, njegovega govora ne smem komentirati, nikoli ne veš. V bistvu bi ga moral pohvaliti, super, bravo, odlično. Ne vem pa, zakaj tako resen izraz na fotografiji.
Na koncu pa Fake orchestra, mešanica slogov, pozitivna vibracija, skratka super.
O Jožetu, dobitniku Belarjevega priznanja in o njegovi ravno izdani fotografski monografiji pa v posebni objavi.
23
2010Poleti je v planinah lepo. Krave, ovce, koze, konji, včasih pujsi se pasejo na prostem in s pašo ustvarjajo kulturno krajino.
Če odmisliš manjše lepotne napake, so planine pod Košuto raj za doživljanje bistva alpskih planin.
Tokrat nekaj besed o naših skupnih prijateljih, prezljovih mohorčičih. Ta simpatična družina so stalna družba na naših potepanjih. Če se na tem mestu vsaka družina vpraša, koliko ima res pravih skupnih družinskih prijateljev, boste dejali, da to je pa težko vprašanje. Ker npr. tebe moti prijateljeva žena, mojo ženo moti od moje prijateljice mož, od prijatelja ženo moti moja žena, mene moti od ženine prijateljice mož, kakšen par nama obema sploh ne diši, in tako v nedogled.
Mohor in Katja pa nama z Bojano tako rekoč “ležita”. Štekamo se brez kakšnih odvečnih besed. Enostavno uživamo v skupnem druženju in to je to.
Punci žvečita en čigumi, midva drugega, onidve od štarta do konca (od avta do avta) brez prestanka, midva z Mohorjem na vsakih 15 minut par stavkov. Ampak tisti so pa zato toliko bolj pomembni in v bistvu vedno rešujeva svet. O tem ni nikakršnega dvoma!
In ni vrag, tam kjer se starši razumejo, tudi otroci ne zaostajajo. Mogoče o tem kdaj drugič, mogoče čez nekaj let.
Če bi nas opazoval kakšen nevoščljivec, bi kaj hitro ugotovil, kaj nam je pri našem skupnem pohajanju glavni cilj. To je seveda malica. In kot pravi Mohor, za sladico se vedno najde prostor.
Še en lep dan smo torej preživeli v prijetni druščini in že planiramo nove izlete, če se ne motim se dobimo kmalu v Logarski dolini. In če se tudi to ne motim, se Mohor boji ostati z nami čez noč, ker sluti, da bo izgubil partijo taroka. Kot vedno 🙂





































