30
201427
2014Ne pravijo zaman, da je Bohinj dan od Boga. Domačini pravijo Bogu “Boh”. In Bohinj ima mnogo več bogastva kot marsikatero moderno središče sveta. Ima vodo, čisto, pitno vodo. Njeno vrednost ni moč primerjati z danes cenjeno nafto. Bohinj je živel mnogo pred tem, ko je človek našel in znal uporabiti nafto (kakih 200 let) in bo živel še mnogo po tem, ko nafte več ne bo. Kjer ni vode, ni življenja. Pa lep pozdrav v Las Vegas in Dubai iz Bohinja.
13
2014Prejšnji teden sem se v večernih urah odločil, da skočim na Veliko Poljano nad Povljami. Že ob vožnji na izhodišče nad vasjo Povlje sem bil prvič šokiran. Velika območja, kjer je gozd posekan v frato, so popolnoma spremenila izgled pokrajine, kamor redno zahajamo. Sprva mi ni bilo kaj veliko jasno. Ko sem se zapodil v breg, se je planinska pot izgubila po nekaj deset metrih. Vse naokrog je ležalo morje drevja, sprva smrek, kasneje bukve. Pomislil sem na lanskoletni vetrolom in na letošnji žledolom. Narava je neusmiljena. Ampak to je vse naravni krog, na pogled sicer grozljivo, a nič posebno nenavadno, če gledamo na daljši rok.
Potem pa so se mi v glavi začela vrteti vprašanja. V hrib sem se zagnal kot kak teliček, za hiter trening. Pa sem se ustavil in si dejal, da tega si pa ne bom vzel, doživljanja hribov. Če hitim in bezljam, nič ne doživljam. Ni mi treba tekmovati, ne s sabo, ne z drugimi. Važen je čas in kraj, in hribi so prelepi, da bi samo hitel.
Kmalu se je planinska pot povsem izgubila, moral sem uporabiti na novo zgrajene vlake, ki so šle naravnost navzgor. Grdo. Potem sem zavil nazaj s poti v gozd in iskal prehode. Kar nekaj novih obvoznic in potk se je od predhodnikov že naredilo. Pa sem pomislil na vse planince, ki leta in leta, vztrajno nastopajo proti gorskim kolesarjem. Ti večinoma uporabljajo obstoječe poti, pa jih nenehno obtožujejo spodbujanja erozijskih procesov in motenja naravnega ravnovesja. In zakaj je potem planincem dovoljeno, da delajo/delamo nove poti, obvoznice, bližnjice, da se brezpotno potepamo? Tu ni naravovarstvenega problema, tu ni erozije? Kako zmotno!
Ob razmišljanju in iskanju poti sem gladko zgrešil pravo smer in namesto na Veliko Poljano prišel na Planino Javornik. Nič zato, tu je tudi lepo.
Še preden sem prisopihal na planino, sem preplašil muflona. To vrsto živali smo ljudje označili za tujerodno vrsto. Kako grda oznaka za sicer lepo žival, ovco z velikim, zakrivljenim rogovjem. Saj ni sam kriv, da je tujerodna vrsta, ki se jo hočemo znebiti. Kdo pa ga je pripeljal sem? Domorodci? Najprej sem imel slabo vest, ker sem preplašil žival, ki ima tukaj dom, jaz pa se samo zabavam tod okoli. Potem pa sem pomislil, da je tujerodna vrsta, ki je ne maramo, pa mi je bilo lažje pri srcu. Kakšni bebci smo!
Na poti v dolino sem si bolj podrobno ogledal kar zajetno število novih vlak na tem območju. Roki za odpravo posledic škode v gozdu je država postavila zelo na kratko, kar bo verjetno povzročilo več škode, kot koristi. Razumem lastnike in potrebo po ekonomski upravičenosti gospodarjenja z gozdom in potrebo po odpravi posledic naravnih ujm zaradi potencialne dodatne škode, ki grozi zaradi lubadarja in zaradi vsakodnevnega zmanjševanja vrednosti lesa, ki leži na tleh. A enostavno nikoli ne bo mogoče v isto enačbo stlačiti procese narave in ekonomijo. Na novo nastale vlake lepo kažejo na neprimerno hitrost, nepremišljene trase, neprimeren čas izvajanja del in podobne stvari. Presodite sami.
Oh ja, pa samo malo sem se hotel naužiti gorskega zraka.
























